od: Zhyzhy
Pazi to, prjat!!! Prever drobo. Mam to gro brez švica!

Tjaš je gledal čilo, ki se mu je izpisalo na telefonu. Ali je bilo ročilo? Slenga, ki so ga ufurali kolegi iz klape – pardon, iz kruja – še zmeraj ni do konca poštekal. Enkrat so besedi jemali zadnje zloge, da je prijatelj postal prijat, kakor mu je napisal Žiži – uradno Martin Žižek, nič v žlahti s Slavojem – drugič so besedam izginjali začetni zlogi, da so jih boleli raci, ko so pohali nte.

Toda sleng je želel ponotranjiti, čeprav v njem ni našel neke razumne logike. Prvič v življenju je bil del klape, ki je sodila v kul spekter družabnega dogajanja. V njej je pristal bolj po spletu naključij. Kot bruc primerjalne književnosti se je preselil v Ljubljano in izkušal radosti študentskega življenja. Tako je zmačkano zamudil na prvo uro seminarja slovenščine in prisedel na prvi prosti stol pri vratih, tik ob ponavljavcu Žižiju, ki je že na prvi pogled izstopal iz pisanega nabora filofaksarskega življa. Da je nova ekipa nekaj posebnega, je Tjašu postalo jasno, ko ga je Žiži po seminarju povabil na pijačo v kletni lokal, kjer je kelnar osorno odgnal gručico brucev, da jim je priskrbel prosto mizo. Sprejeli so ga v ekskluzivni odred posthipsterjev, ki so z ironijo obravnavali vse, kar so hipsterji obravnavali z ironijo. Če štekate. Tjaš je možgane okrog tega creda uspešno ovil po četrtem iru, ko mu je Žiži v znak iniciacije na glavo poveznil dedkovo kučmo, ki jo je nosil čez kapo s šiltom z logotipom predmestnega avtoličarja.

»Bomo še en pir? Plačam,« je počaščeno ponudil Tjaš.

»Ir, reče se ir,« ga je popravil Lil’ Swaga, v dokumentih Grega, drugi letnik muzikologije in Žižijev bratranec, ki si je karirasto holcarsko srajco na več mestih potresel z bleščicami, pod očesom pa je imel nalepljen otroški tatu s snežakom iz Ledenega kraljestva. »Zapomni si to, Gengstjaš.« »Gengstjaš?« »Ja. No, če hočeš si lahko tudi Ashy,« je pripomnil Žiži in vanj puhnil hlape elektronske cigarete. »Naj ti predstaviva našo gro.« »Gro?« »Igro,« mu je pojasnil Lil’ Swaga, »reče se ji lerfi, krajše za kiler selfi.«

Nato se obrnil h kelnarju, ki je k mizi prinesel novo rundo: »Kaj ti ni jasno, del? Kako si mi lahko prinesel modro amico? Kako naj pijem ir po modri amici, če furam zelene špange. Prinesi mi zeleno amico, takoj. Ak, a vas na filozofiji res ne naučijo nič o estetiki.«

Tjaš se je otresel spominov in z vajenim potegom desnega palca na zaslonu tela izrisal vzorec, ki bi v spremstvu sveč in kadila zlahka priklical kakega od bolj banih demonov, ki ga hengajo z Luciferjem v klu. Odprl je skupno drobo mapo (skenslaj zadnje črke in združi; pipo je namizni tenis, čibu je čizburger, dufa je duckface), v katero so s kolegi nalagali selfije. Trenutno zadnja fotografija je bil njegov selfi, ki ga je posnel prejšnji večer.

Tri leta starejši znanec iz domačega zaselka, ki si je študentski status lajšal z udinjanjem pri ozvočevalcu prireditev, ga je spravil v zaodrje brucovanja v Rožni dolini in Tjašu je uspelo pritisniti fotko na robu odra ravno v trenutku, ko je za njegovim našobljenim ksihtom (če na selfiju nisi imel dufe, sploh ni štel) pevcu Modrijanov v glavo priletel čipkast drček razgrete oboževalke. Brž ko je bil selfi naložen na drobo, je zacingljalo ročilo, v katerem mu je Žiži čestital in ga hkrati posvaril, da ga bo kmalu prekosil. Tako kot vedno.

Tjaš je vedel, da je zdaj to obljubo izpolnil. Ko se je v spodnjem delu zaslona vrtel črtkasti krogec, ki je nemo obveščal o pretakanju novih vsebin, se je zalotil, da premišljuje, zakaj sploh čuti to potrebo, da bi premagal Žižija. Želja po dokazovanju, to bo. Včasih je dobil občutek, da so ga posthipsterji sprejeli medse zaradi enega tistih ironijo ironizirajočih vzgibov. Sploh Lil’ Swaga in Yaneezy sta mu neprestano dajala vedeti, da zaradi ruralnih korenin nikdar ne more tako pristno parodirati urbane scene kot oni sami. In želja po pripadanju. Čeprav mu je v osemglavi klapi – Ne klapi, kruju, kdaj si bom zapomnil? – pripadla vloga trinajstega praseta, mu je bilo to vseeno ljubše kot potopitev nazaj v obskurnost in druženje z znanci iz srednješolskih let, ki so spadali v prevladujoči mainstream, ki so mu posthipsterji pravili Goga, Golica gang.

»V dobro ali zlo, naj se kolo obrne,« je Tjaš v mislih citiral Eliotov Umor v katedrali, ko se je nalagalno kolesce ustavilo. Itak se je v zlo. Na selfiju se je Žiži na odru Križank objemal s Tomijem iz Siddharte, oblečen v majico z napisom GREGA SKOČIR, TI SI MI NAJVEČJI CAR!, medtem ko je z leve v kader segala mišičasta roka varnostnika, ki se je namenil odstraniti tujek z odra. »Ak! Ak! Ak!« je zaklel Tjaš, kar zaradi evfemističnega zvena ni doseglo želenega učinka. Kar koli stori, Žiži poviša vložek. Nikoli mu ga ne bo uspelo premagati v kiler selfijih. Razen če … Prešinila ga je misel, ki se je je urno otresel, toda ko je koračil proti centru, mu je znova in znova vznikala in ga kljuvala. Če vložek v kiler selfi poviša na lastno življenje, na sebe samega …

Seveda brez dejanskega tveganja, dovolj bo, da bo tako videti na fotki. To bi šlo. Potno čelo si je otrl v rokav kopalnega plašča, ki je imel čez hrbet izvezeno besedilo prve uspešnice Power Dancers, in s Cankarjeve ulice zavil na Beethovnovo, z nje pa desno na Štefanovo.

Stopil je v dvigalo in se odpeljal na vrh Botičnika. Za šankom si je naročil industrijsko ivo z rdečo amico ter med srkanjem stisnil prvi selfi. Svojemu kruju ga je poslal po snepu s pripisom PRIPRAVE NA NOV LERFI in se pomaknil na rob terase. Ko je videl, da v bližini ni natakarjev, je urno prestopil stekleno ograjo, se prijel za železni drog, nagnil nazaj in stisnil fotko.

Dva pritiska pozneje se je slika njegove dufe na ozadju Slovenske ceste že nalagala kolegom v drobo. Vtaknil je telefon v žep in segel proti ograji, da bi se je prijel oberoč, ko je primež levice popustil ter je za hip obstal v krhkem ravnotežju med nebesi in zemljo, med zmagoslavnim kiler selfijem in dokončnim kiler padcem v globino.

Roke so mu jalovo grabile za oprimki, ko je gravitacija naposled storila svoje. Ko je grozljivo spoznanje doseglo zavestni del možganov, mu je kratko uteho preostalih sekund življenja nudila le misel, da tega lerfija Žižiju ne bo uspelo preseči. Zaprl je oči in čakal, da se hrbtenica sreča z asfaltom. Do hreščečega poka ni prišlo. Zadnji zvok, ki so ga pred gluho temino zaznala Tjaševa ušesa, je bil zamolkel demf, ko je pristal na šestih ljudeh. Stoječ v krogu so sklenjenih in sklonjenih glav skušali ujeti navideznega Charizarda ter niso opazili dejanskega letečega bitja, ki se jim je bližalo. V trenutku je pol ducata pokemonskih telovadnic ostalo brez trenerjev.

Tjaš se je čez tri dni prebudil na intenzivnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra. Na telefonu ga je čakalo Žižijevo sporočilo: »Bravo, prjat. Lepa, lepa. Ampak pazi mojo! Počekiraj drobo.«

KONEC