Hrana je pomemben del našega življenjskega sloga. Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si. Tako vsaj pravijo vešči gurmani, ki zažarijo od navdušenja vsakič, ko se na trgu pojavi kakšna novost, zaradi katere se lahko naslednjih nekaj dni spet pogovarjamo o hrani. Področje, ki je že postalo izjemno dobičkonosna industrija, se zato neprestano razvija. V smereh, ki jih morda niti niste pričakovali.
Tehnologija, ki možgane pretenta, da uživajo v zdravi hrani
Zdrava prehrana ni najlažje dojemljiv koncept za prav vsakega posameznika – na eni strani zato, ker imajo riževe ploščice okus po vložkih za čevlje, na drugi pa zato, ker je čokoladna tortica s smetano kot darilo bogov za naša usta. Ko nas zagrabi lakota, instinktivno silimo k stvarem, ki so nam najbolj okusne. Nakar se nekje na pol poti skozi grmado friganih kalamarov s tatarsko omako v navalu slabe vesti vedno znova zavemo, da tole nikakor ne sovpada z našimi zaobljubami o bolj zdravi prehrani.
Ker v tem boju z dobrotami nismo edini, so znanstveniki pod okriljem francoskega Nacionalnega inštituta za agrikulturne raziskave predstavili napravo z imenom kot iz kakšne nizkoproračunske znanstveno-fantastične grozljivke - Gas Chromatograph-Olfactometry Associated Taste ali GC-OAT za prijatelje. Naprava ima nadvse enostavno nalogo: naše možgane mora s pomočjo vonja prepričati, da uživamo v okusni jedi, medtem ko v resnici mlatimo ohrovt brez dodatkov.
Odkrili so namreč, da vonj določene hrane absolutno vpliva na naše dojemanje okusa hrane in to potem dokazali še na testih. Skupini sodelujočih so ponudili flan, odet v vonjave šunke, kar je jedce prepričalo, da je flan veliko bolj slan, kot je v resnici bil, in da je flan morda dejansko užiten. S pomočjo vonjev lahko torej ta naprava določi, kako bomo okušali hrano – bolj slano, bolj sočno, bolj sladko, bolj šunkasto ... Tako bomo lahko kmalu uživali v skledi regrata, medtem ko bodo naši možgani prepričani, da si v usta bašemo pohanega piščanca s praženim krompirjem.
Embalaža, ki zazna, kdaj se je vsebina pokvarila
Ste kdaj iz hladilnika potegnili jogurt, opazili, da je rok trajanja potekel minuli teden, in vseeno tvegali, potem pa to ob prvem okušanju nemudoma obžalovali? Da nam ne bo treba več ugibati, ali je hrana v neki embalaži še primerna za uživanje, so razvili prototip želatinastega označevalca, ki ga predstavljajo pot sramežljivo igrivim imenom Bump Marks. Zadevo je razvila 22-letna študentka, ki je svoj izum predstavila celo v TED-govoru.
Izum je neverjetno enostaven. Na embalaži je mala kotna nalepka z želatinastimi bunkicami. Te so najprej čvrste in gladke, kot jaz po pol ure fitnesa, ko pa se sčasoma vsebina embalaže kvari, bunkice usahnejo, se razgradijo in razpadejo, kot jaz po eni uri fitnesa. Ko želatina popolnoma izgine, je to indikator, da ta hrana ni več užitna in se ji zato ni pametno približevati.
Ker je z gostoto želatine mogoče Bump Marks prilagajati različnim dolžinam rokov trajanja, je izum uporaben tako za hitro pokvarljive kot tudi za bolj trpežne prehranske izdelke. Najboljše pri vsem pa je, da želatina upošteva naše napake in se bo tako na primer na embalaži mleka razgradila hitreje, če ga ne bomo pospravili v hladilnik.
Kuhanje hrane z elektromagnetnimi valovi
Ko sem pred časom poskušal v prej omenjeni pečici vrečko koruznih zrn spremeniti v pokovko in namesto pričakovanega dobil kepo zoglenelih ostankov in kritično prekoračeno mejo požarne varnosti, mi je postalo jasno, da za vse podvige, ki presegajo gretje zmrznjenih pic, potrebujem pečico, ki je pametnejša od mene.
Tu vstopi Miele Dialog Oven, visokotehnološka pečica, ki stane toliko kot avtomobil nižjega cenovnega razreda (okoli 8.000 EUR), a kaj, ko so ob razkritju njenih zmožnosti vse preostale pečice videti trapaste in neuporabne. Miele Dialog namreč za pripravo hrane uporablja elektromagnetne valove, kar se sliši kot mikrovalovna pečica, če bi bila mikrovalovna pečica izdelana v najnovejši seriji Vojnih stez za nekoga, ki čuti izdatno ljubezen do optimalno pripravljenih creme bruleejev.
Metoda t. i. EM-kuhanja je namreč izredno precizna, saj pečica potek kuhanja neprestano nadzoruje in celoten postopek prilagaja iskanju idealne konsistentnosti priprave hrane. Povedano drugače – nikoli več se ne more zgoditi, da iz pečice potegnete svinjski file, ki je naokoli zažgan, znotraj pa ledeno mrzel.
Marketinški eksperti bi rekli, da se ta pečica pogovarja s hrano, v praksi pa so jo demonstrirali tako, da so v pečico postavili kos ribjega mesa, zamrznjenega v veliki kocki ledu. Pečica je ribje meso spekla do popolnosti, pri tem pa se led ni stopil. Ker je ta pečica kuharska nindža – ali pa zato, ker mikrovalovi tako ali tako težko topijo led, saj čvrsta stanja večkrat prenašajo kot pa absorbirajo mirkovalove, a je celoten podvig še vedno divje fascinanten. Zdaj se mi zdi, da nujno potrebujem to pečico.
Besedilo: Darjo Hrib. Fotografije: Profimedia.
