Ob svetovnem dnevu čebel, ki je bil na slovensko pobudo razglašen za 20. maj, je Tinka napisala tri nove pravljice, ki so v sklopu projekta "Pomagajmo čebelam v mestu" postale del Lahkonočnic. Tinka se nam je ob tej priložnosti pridružila na kratkem klepetu.
Kako vas je življenjska pot zanesla k pisanju zgodb za otroke?
Otroške zgodbe in pesmice za najmlajše sem začela pisati pred več kot desetletjem. Nastajale so ob pripovedovanju. Najprej sem pisala bolj za domačo uporabo, sčasoma pa so zgodbe dozorele in sem jih začela objavljati v revijah Ciciban in Cicido.
Vaše zadnje pravljice v Lahkonočnicah se nanašajo na tematiko čebel. Kako kot biologinja spremljate in razumete pogosto pozabljen, a tako nujen odnos med ljudmi in čebelami?
Veseli me, da je pri nas čebelarstvo tako živo in da so tej dejavnosti ljudje zelo naklonjeni.
Kaj vas pri čebelah najbolj fascinira?
Očarljiva se mi zdi neverjetna pestrost divjih čebel, njihov način življenja in prilagoditve na rastlinske gostiteljice.
Je bilo v teh treh Lahkonočnicah o čebelah težko ujeti tisto pravo ravnotežje med iskrenostjo in realizmom ter pravljično magijo? Katera sporočila ste želeli izpostaviti?
Motiv za nastanek čebelje pravljice je bil dogodek iz resničnega življenja: otroci z naše šole so našli čebelji roj na šolskem dvorišču. Imeli so ga priložnost opazovati precej od blizu, dokler niso ponj prišli čebelarji. Prek pravljice sem želela seznaniti otroke s tem slikovitim pojavom, saj se z razvojem urbanega čebelarjenja roji pojavljajo tudi v mestnih središčih. Svoje mesto so v pravljici poleg čebel dobile tudi 'mestne' živali – golob, vrana in potepuški muc.
Kako je sicer videti vaš dan za pisanje – kje najraje pišete, kdaj pišete, imate pri tem kakšne čisto svoje rituale?
Zgodbe nastajajo sproti, ob vsakodnevnih opravkih, nekatere poženejo zelo na hitro, druge rastejo in zorijo dolgo. Ko so izdelane, jih na hitro natipkam ali zapišem v beležko. Imeti za pisanje ves dan ... To bi bilo imenitno. Po navadi se moram znajti z urico ali dvema.
Katera pravljica se vam je kot mali deklici najbolj vtisnila v spomin in zakaj?
Doma smo veliko brali. Poleg slovenskih ljudskih in umetnih pravljic so mi bile zelo pri srcu ruske in korejske pravljice. Težko bi izpostavila eno samo. V prelepem spominu so mi ostale pravljice, ki sta mi jih pripovedovali mama in babica.
Se še spomnite, kaj vam je bil navdih za vašo čisto prvo zgodbo za otroke?
Moja čisto prva zgodba za otroke je priletela iz vesolja. (smeh)