Amsterdam, prvič
Amsterdam je bil eno tistih mest, kamor sem nekoč, res že dolgo tega, popeljala avtobus slovenskih študentov, ki se je nekje na zadnjem ovinku pred Šentiljem kolektivno odločil, da bo moje razpredanje o zanimivem ustroju nizozemske družbe zamenjal za aktivno eksperimentiranje s psihoaktivnimi substancami.
S svojo morbidno fascinacijo z mlini na veter sem tako privabila točno dva potnika, ki sta mi pozneje (verjetno iz čiste solidarnosti) po amsterdamskih ulicah pomagala poloviti preostale halucinirajoče, avtosugestivne in mestoma že kataleptične potnike, ki so svojo psihedelično izkušnjo nadaljevali vse do slovenske meje. Moja averzija do Amsterdama je trajala naslednjih 17 let.
Natrpan urnik zahteva malce optimizacije
Toda raziskovalno delo me je prejšnji teden vodilo prav tja, v meko transcendentnih stanj, zato sem dober dan in pol prostega časa izkoristila za vnovičen obisk kanalov, živahnih ulic in, da, tudi muzeja. Nekoč travmatična izkušnja nabiranja shizoafektivnih turistov iz leta 2001 se je tokrat izkazala kot prednost – nekje globoko v parietalnem režnju možganov sem namreč še vedno imela naloženo mapo mestnega jedra.
V Amsterdam priletim v dopoldanskih urah. Ker sem na hitrem obisku, se odločim za nagli transfer z letališča Schipol do mojega airbnb izbora, ki je v vzhodnem delu mestu. Čeprav je letališče dobro povezano s središčem, na svojem pametnem telefonu stisnem na Uber in tu me že čaka prvo presenečenje: Uber odslej pri lociranju na letališču vnaprej da uporabniku točno lokacijo, na katero naj se postavi, preden naroči prevoz. Stvar se izkaže za izjemno koristno, saj me aplikacija vodi do točno tiste postaje (med navigiranjem po analognem svetu me do 'meeting pointa' vodita še dva čitljiva smerokaza z napisom Uber X). Tam me že čaka Yassine, mlad model maroških korenin, ki uberira med faksom.
Klepet z Uber voznikom
Na splošno so Uberjevi vozniki dober vir informacij, ko je treba vzpostaviti prvi stik z mestom. Zdi se, kot da je temu transportnemu gigantu uspelo razviti neko kulturo skuliranih voznikov, ki so pretežno pogovorljive narave, kar za dobrodošlico res ni slabo. Ker imam do svoje sobe slabih 20 minut, Yassina hitro izprašam o dogajanju v Amsterdamu in model iz svojega telefona že izvleče mail, v katerem mi zlista vse dogodke v tekočem tednu.
Sejem vina in hrane, pa kulturni dogodki, ulične predstave, vodene turneje za foodije, koncerti ... Vprašam ga, od kod ta ekspeditivnost, ki se težko kosa celo s podatkovno zasičenim turističnim vodnikom (virtualnim ali resničnim), in Yassine odgovori, da mu Uber redno pošilja izčrpen napovednik dogodkov. Razloga sta dva: prvi je, da impresionira potnike, drugi pa, da na podlagi večjih dogajanj dobi več biznisa – vozniki na svoje potnike pač prežijo na frekventnih lokacijah.
Vzhodno od mestnega raja
Ker sem dobro uro prezgodnja za svojega gostitelja, zavijem v butični Llyod hotel na smoothie (5 eur). Rezidenčni del, v katerem sem, je urejen, stavba, v kateri prenočim, pa ultra moderna, na kar nakazuje že njena kovinsko srebrna barva. V stanovanju me pričaka mlad Kitajec Ying Kit, ki živi v objestno prevelikem stanovanju za eno osebo. Moja soba je svetla, prostorna, v japonskem stilu. Spim na futonu, japonski postelji, tla pa so oblečena v nežno dišeč bambus. Všeč mi je. Na airbnb je Ying Kit označen kot super host in takoj mi je jasno, zakaj. Ying pač odraža vse lastnosti prijetnega in ravno prav diskretnega gostitelja.
Peš do mesta
Ker se mi ne da dešifrirati voznega reda tramvaja, se raje zanesem na Google Maps, ter se tako do centra odpravim peš. Dobrih 20 minut in že sem v središču dogajanja. Rdeča četrt je še tam. Vrček piva je 7,5 evra. In, da – določen del turistične populacije Amsterdama še vedno poganjajo THC, psilocibin ter preostale psihoaktivne substance, prek katerih blodnjavi turisti dostopajo do lastnih subjektivnih pokrajin, iz katerih se ne da poslati razglednic.
Vibracijske amsterdamske ulice odražajo multikulturni duh prave metropole, zato se za dobro uro usedem v enega izmed številnih hipsterskih barov ob kanalu in opazujem ljudi. Vožnja koles, veliko njih. "There are almost one million bicycles in Amesterdam," bi lahko šla pesem od Katie Melua.
Opazim prevoze vseh mogočih tovorov: od ducatov čudovitih modrih in črnih tulipanov do mladega para, ki na kolesu prevaža LED-televizor z diagonalo 140 cm. Vrnem se iz mesta v svojo minimalistično japonsko sobo in ugotovim, da bo dan dolg. Ura je 21.30 in sonce je še visoko. Zato se odpravim do bližnjega mlina na veter. Še vedno jih občudujem, te ikonične velikane, in v njihovih opečnatih pročeljih ter vetrnicah zaznavam tipično nizozemsko idilo.
Smo 6. junija in sonce je zašlo ob 22.05. Dokončno se je stemnilo okoli pol polnoči. Na to bi se lahko navadila.
Požiralec meča in brezplačen objem
Privoščim si malo daljši spanec, saj je soba prijetna. Naslednje jutro po zajtrku pomaham v slovo svojemu gostitelju ter se odpravim v center mesta. Odločim se za uro pohajkovanja po ulicah, spontano raziskovanje mesta ima vedno poseben čar. Tako trčim ob hiper razposajenega 30-nekaj letnika, ki deli brezplačne objeme. Privolim. Navsezadnje potrebujem dobro fotografijo za tole reportažo in menjava je sklenjena.
Grem dalje, vse do Dam Square, kjer stoji avstralski ulični umetnik po imenu Tommy, ki ravno zbira občinstvo. Med žongliranjem z ognjenimi kroglami fura vlogo stand up komika, in kadar ne golta ognja, poka šale. Na moje veselje in žalost hkrati je Tommy neprimerno bolj zabaven od slovenskih komikov. Ko na koncu pogoltne še 45 cm dolg meč, mi roke ploskajo same od sebe. Odškrtnem mu svoj budžet za pivo in že hitim dalje. Ura je devet zvečer in mesto postaja nemirno. Opazim gručo tipčkov, oblečenih v balerine, ki si obupno želijo izvajati piruete. Ocenim, da je bilo za danes dovolj. Prebegnem v muzej.
Sreča na celični ravni
Moj zadnji postanek pred odhodom je ogled stalne razstave Body Worlds. Osrednja tema razstave: sreča. Izvem, da stanja sreče vplivajo na srčno-žilni sistem. Ter da sodobni stres lahko pusti vidne in trajne spremembe na tkivih. Anatomske podrobnosti od glave do peta me navdajajo z občudovanjem: strmim v resnična telesa, ki so jih posamezniki darovali v znanstvene namene. Še dobro, da sem si večerjo prihranila za pozneje.
Okoli enajste ure zvečer se usedem na vlak na centralni postaji ter pičim proti letališču. Par sedežev stran od mene tri temnopoltne Newyorčanke doživljajo akuten napad krohota in situacija me spominja na legendarno risanko Stripy, v kateri se progasti lik smeji do take intenzitete, da za seboj potegne še smrtno resnega čmrlja. In na enem izmed vlakov, ki vsakih 10 minut prepeljejo na stotine potnikov na amsterdamsko letališče, tako sedimo preostali čmrlji ter najprej srepo zremo v krohotajoče Newyorčanke, ki cepetajo pod salvami smeha, potem pa se jim kmalu pridružimo v odobravajočem hahljanju, čeprav se nikomur od nas ne sanja, za kaj gre. Postane pa mi jasno, da se v Amsterdamu vedno dosegajo vsa možna kognitivna in emocionalna stanja, tako ali drugače. Zdi se mi, da se kmalu spet vrnem.
Vse fotografije so bile posnete s Samsungom Galaxy S9+.
