Pogovori o čebelah se te dni verjetno začnejo z dejstvom, da čebele izumirajo, kar je podatek, ob katerem tudi najbolj hladnokrvni ljudje ne morejo le skomigniti, saj je jasno, da so čebele precej ključen segment našega preživetja na tem planetu. Ob natančnejšem pregledu se razkrije, da je razlogov za to več – med njimi tudi nekaj nadvse misterioznih teorij – eden teh pa je tudi, da čebelam primanjkuje kakovostnih pašnih lokacij.
In tako se je zanimanje za čebelice preselilo tudi v mesta. Ljudje po mondenih kavarnah in petičnih lokalih so v vsakodnevnih pogovorih čedalje pogosteje omenjali pomembnost čebel, dokler se ni vendarle utrnila ideja, da bi lahko čebelam ponudili dom tudi v mestih. Kar se morda sprva zdi nekoliko nenavadno, pa se je hitro izkazalo kot zelo smela odločitev.
Čebele se imajo v mestih namreč prav fino, saj se parki, vrtovi in z rožicami okrašeni balkoni ponujajo kot živopisen jedilnik, le da ta ne cveti dovolj dolgo, da bi čebelam v mestih omogočal pašo do konca pašnega obdobja, obenem pa je bilo treba čebelam še ponuditi ustrezno bivanje. Tu je potem nastopila vloga urbanega čebelarstva in ozaveščanje ljudi, da svoje vrtičke in terase obogatijo z medovitimi rastlinami.
Urbano čebelarstvo je danes že del zavesti marsikaterega modernega meščana, tudi zato, ker so nam koncept približala nekatera velika podjetja, ki so z odprtimi rokami pristopila k ponujanju domov za čebelje družine. Tule so torej ključni razlogi, zakaj je urbano čebelarstvo postala tako odmevna in kul aktivnost.
1. Paša v mestih je včasih celo bolj zdrava za čebele
Številni podatki nakazujejo, da so čebele, ki brenčijo po mestih in se pasejo po parkih, botaničnih vrtovih in tudi na tistih treh petunijah, ki jih vztrajno držite pri življenju na svojem balkonu, pogosto celo bolj zdrave in bolj produktivne kot njihove vrstnice s podeželja. Razlog? Mesto ponuja precej pestrejši nabor cvetlic in s tem bolj razvejano čebeljo dieto. Čebele na podeželju so tudi bolj izpostavljene različnim pesticidom, saj največkrat obedujejo na poljedelskih površinah za pridelavo sadja in zelenjave.
2. Čebele so čedalje bolj dragocena bitjeca
Zaradi vse pogostejših primerov kolapsa čebeljih kolonij v panjih na podeželju se v nekaterih državah agrikulturni delavci za potrebe opraševanja sadik že obračajo na urbane čebelarje za najem čebeljih družin. V zvezni državi Kalifornija so recimo leta 2014 sprejeli nov zakon, ki urbanim čebelarjem dovoljuje posojanje ali najem čebel za oživljanje lokalne čebelje populacije. Čeprav urbano čebelarstvo nikoli ne bo moglo nadomestiti podeželskega, lahko vseeno pripomore na področjih, kjer je upad čebel največji.
3. Dostop do verjetno najboljšega medu
V Londonu in Parizu si ljudje že skorajda ne predstavljajo življenja v mestu, kjer ni čebelnjakov. Kot si tudi ne znajo predstavljati, da bi kupovali med v supermarketih, če pa jim lokalni mali urbani čebelarji omogočajo dostop do medu, za katerega vsi trdijo, da je najboljši, kar so ga kadarkoli poskusili. Lokalna roba je tako ali tako vedno najboljša!
4. Stik z naravo
Urbano čebelarstvo kot hobi omogoča ljudem, ki sicer večino življenja preživijo obdani z betonom in občasnim poganjkom javorja, da ostanejo v stiku z naravo. Čebele so namreč kot živi kalejdoskop naravnih stanj, saj se - tako kot preostale živali in ne nazadnje kot človek – odzivajo na vse spremembe v okolju. S čebelami tako urbani čebelar bolj intenzivno doživlja vremenske spremembe, spremembe letnih časov, pa tudi stik s cvetjem in drevesi. Vse, kar se tiče čebel, se namreč tiče tudi čebelarja.
Fotografije: Profimedia
