Personalizirano učenje
Se spomnite, kako smo v razredu vedno imeli vsaj enega težaka, ki je s svojim neprilagojenim obnašanjem resno ogrožal učni proces vsem sošolcem, učiteljicam pa krajšal življenje hitreje kot škatlice cigaret, ki so jih manično vsrkavale v tisti skrivnostni zbornici?
Takšen tovarniški način izobraževanja se že nekaj časa umika, na njegovo mesto pa prihaja model kompetence, pri katerem je personalizirano učenje v polnem razmahu. To pomeni, da bodo nadpovprečni učenci dobivali bolj zagonetne naloge, tisti, ki bodo nekoliko v zaostanku, pa bodo imeli možnost dodatnega učenja. Vsak bo torej prišel do cilja, toda v svojem ritmu.
Več svobode pri načinu učenja
Verjetno ste pred 20 leti z dolgim nosom risali miselni vzorec na temo Povodnega moža – in kdo bi vam zameril. Metode učenja so bile včasih res štoraste, saj danes vemo, da je domišljavo Urško mogoče razumeti še na vsaj 10 drugih načinov. Poanta sodobnega načina učenja je namreč v tem, da si bodo v prihodnosti učenci metode izbirali sami.
Saj ne želite, da se mulcu priskuti kemija zato, ker ste mu kupili slabo oblikovan periodni sistem iz recikliranega kartona? Če si ga želi razpreti na tabličnem računalniku in če to pomeni, da bo zato pokasiral petke namesto trojk, boste verjetno hitro poiskali digitalno različico. Kar je verjetno najbolje, saj so, odkar ste zaključili osemletko, na periodni sistem dodali že nekaj novih elementov.
Terensko učenje
V mislih nimamo samo herbarija in opazovanja žab v Botaničnem vrtu, ampak učenje v obliki pripravništev, ki bodo bistveno bolj integrirana v učni proces. Učenje prek opravljanja dejanskega dela bo postalo del procesa, podtikanje dijakov na neka psevdopoletna pripravništva, pri katerih zavijata z očmi tako delodajalec kot učenec, pa bo le še zoprn spomin na čase, ko šolski sistem ni točno vedel, kako se tem stvarem streže.
Soustvarjanje kurikuluma
Tu pridejo v poštev predvsem študentje, ki v prihodnosti ne bodo samo pasivno sledili vnaprej pripravljenemu učnemu programu, ampak ga bodo soustvarjali. Verjetno si noben profesor ne želi zdolgočasenih obrazov na svojih predavanjih in edini način, da milenijce in ksenijce navdušiš nad določeno temo, je enostavno ta, da jim predaš krmilo.
e-učenje in izginjajoče učilnice
Številne napovedi o tem, da klasične predavalnice izginjajo, se že uresničujejo. Vendar prazne predavalnice ne pomenijo, da se novi generaciji fučka za znanje. Pomeni samo, da ga zdaj nabira drugje – v virtualnih učnih prostorih, kjer je izmenjava informacij bistveno bolj interaktivna. Učenje se bo odvijalo ne glede na čas in prostor, interakcija z učiteljem pa bo individualna.
Brez ocen
Ker so ključni akterji v pedagoškem procesu vendarle spoznali, da je nemogoče dajati nepristranske ocene ter da se učenje ne dogaja pred tablo, ampak povsod drugje (resnici na ljubo, če se kaj odvija pred tablo, je to le travma – najdite nam enega učenca, ki je impulzivno pisal pravilne enačbe pred vsemi v razredu, in ne, John Nash, matematični genij iz filma Čudoviti um, ne velja za dober primer; to je bil samo film).
Zato se namesto ocen in redovalnic že uveljavljajo t. i. e-portfelji, prek katerih se v širšem kontekstu spremlja napredek vsakega učenca – od prvih let pa vse do diplome oz. pač tiste končne izobraževalne postaje, na kateri bo želel izstopiti. Če se bo za to sploh odločil. Kajti če bo pol od tega, kar obljubljajo strokovnjaki, držalo, potem nam je kar malo žal, da 1. septembra ne gremo spet v prvi razred.
Fotografije: Profimedia
