Poligon za malčke
V namišljenih likih pravljic se namreč preigravajo poenostavljene različice življenjskih situacij, na katere slej ko prej naletimo v odraslem obdobju. Pravljice se zdijo kot simulacije življenjskih poti, neke vrste poligon, na katerem malček trenira svoj moralni čut. In če je Albert Einstein rekel: "Če želite, da bi bili vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bi bili še bolj inteligentni, pa jim berite še več pravljic," potem tu ni kaj dosti za oporekati.
1. Spodbujajo domišljijo
Skoraj neverjetno je, kako pravljicam uspe ustvarjati nove možganske vijuge. Najprej otroka popeljejo v neznane kraje in v neki drugi čas, ko pa dodamo še like, domišljija ubere svojo pot. Dodajte še drug kulturni kontekst (kitajske pravljice, japonske pravljice …) in videli boste, kako med branjem v pižami pred vami nastaja pravi mali svetovljan.
2. Razvijajo moralni čut
Pravljice so zgodbe, ki nas učijo, kaj je prav in kaj narobe, in sicer tako, da večni dribling med dobrim in slabim prepuščajo junakom in podležem. Malček, ki napeto spremlja zgodbo, se nauči prepoznavati posledice določenih dejanj. V vlogi opazovalca tako hitro loči slabe poteze od dobih ter skozi neverjetno sposobnost sklepanja prenese te vedenjske modele na resnično življenje. Pravljice so kot neke vrste mentalni laboratorij, v katerem malček varno eksperimentira z vilami, pošastmi in zmaji.
Da imajo pravljice veliko moč pri učenju pomembnih življenjskih naukov, med drugi recimo tudi strpnosti, se strinjajo tudi mnogi priznani gledališki igralci - Boris Cavazza, Jožica Avbelj, Milena Zupančič, Jurij Souček in Ivon Ban - ki so svoje impresivne glasove posodili za projekt Lahko noč, nestrpnost. S projektom želijo otroke preko pravljic učiti strpnosti, jim pomagajo razumeti, spoštovati in sprejemati druge in drugačne, vi pa lahko te pravljice poslušate na tej strani ali pa skočite kar na uradno stran projekta Lahko noč, nestrpnost!
3. Spodbujajo vživljanje in empatijo
Otroci jemljejo pravljice zelo resno, zlasti ko gre za vživljanje v druge like. Pobrskajte po spominu: s katerim likom ste najbolj sočustvovali in kateri junak vas je kot otroka najbolj prevzel? Danes se vam morda zdi smešno, da je Rdeča kapica izgubila babico, ko je ta pristala v volkovem trebuhu, toda kot otrok ste situacijo vzeli smrtno resno. Sodobni pisci pravljic so zato veliko bolj senzibilni, nekatere znane pravljice pa so dobile malim poslušalcem prijaznejše različice, saj svet potrebuje empatična bitja, in ne od hudobnih volkov travmatizirane generacije.
4. Pravljice nas povezujejo
Pripovedništvo – eno največjih družbenih lepil (poleg piva in nogometa) – nas združuje že od nekdaj. Je način osmišljanja sveta, saj možgani naravnost obožujejo linearno nizanje dogodkov, v katerem budno sledijo dejanjem glavnih likov. Zato naša želja po junakih v resnici nikoli ne izgine, samo prenese se drugam. Na tovarne sanj, kot so filmski studii in športne arene, kjer bivajo sodobni gladiatorji, za katere se že pišejo nove zgodbe.
Fotografije: Profimedia
