1. Glasno tipkanje
Vsi vemo, da zapiskov ni treba več beležiti v rokovnik, zato brez skrbi, če se vam ta postopek zdi strašljivo arhaičen. Na drugi strani vam ravno tako nihče ne zameri prenosnika, s katerega se tako bahavo sveti tisto ugriznjeno jabolko. Niti tega vam ne zamerijo, da potem besno iščete vtičnico, ker ste na predavanje (spet) prišli s prazno baterijo. Kar zna spraviti ob pamet še tako stoičnega slušatelja, pa je vsekakor glasno tipkanje. Zato predlagamo, da se pri nakupu prenosnika – če ga nameravate uporabljati v prostorih, kjer se običajno pričakuje tišina – pozanimate o glasnosti tipk. Okolica vam bo hvaležna.
2. Zamujanje
Akademskih 15 je široko sprejeta kulturna praksa, ki se je dodobra zažrla v naš vsakdan. Zamude so tako postale del kolektivne dobrohotne tolerance. Tu pritrjujem – kot nekdo, ki se vsakodnevno prebija skozi goste prometne čepe, vedno namenim hvaležen pogled vsem, ki razumejo svet neprestane časovne stiske (čeprav sem v večini primerov kriva sama, ker sem od doma krenila prepozno). Toda formacije slušateljev s predavateljem na čelu so toliko manj tolerantne za debela zamujanja. Med te uvrščamo prihode na predavanja, ki so že v izteku. Če ste recimo prispeli ravno v trenutku, ko slušatelji postavljajo vprašanja govorcu, je morda smiselno, da tisto kavo-za-s-seboj spijete kar zunaj. Bo že nekdo posodil zapiske.
3. Prejemanje sporočil z vklopljenim zvokom
Še vedno se dogaja, ker nas lično pripravljena opozorila v kinematografih ničesar ne naučijo. Izklop zvoka je funkcija, ki jo sicer zanemarljiv, a zato nič manj moteč odstotek prisotnih na konferencah popolnoma ignorira. Tudi po tistem, ko jim je pol predavalnice slušateljev že namenilo koprenast pogled in ko se na krivce že valijo prva neodobravajoča mrmranja. Spomnim se, kako jo je nekoč lastnik neukrotljivega telefona, katerega brnenje je povzročalo vsesplošno napetost, jadrno popihal iz konferenčne dvorane. Obstaja tudi lažja in manj sramotna rešitev – tisti gumbek za utišanje.
4. Šepetanje
Predavatelj izpostavi problem in dva kolega na vaši desni se spustita v resno argumentacijo, pri čemer navidezno upoštevata bonton na način, da pogovor znižata na frekvenco šepetanja. Naj pojasnimo: šepetanje ima 30 decibelov, kar pomeni, da šepetanje ni magična kuta, ki vas naredi neslišne vsem naokoli, razen tarčnemu prejemniku. Za ilustracijo lahko povemo, da komar brenči z 20 decibeli. Se pravi, da sta tista 'tiha' komentatorja na desni kritično mejo znosnega presegla za vsaj 10 decibelov.
5. Prepisovanje vaših zapiskov
Tisto, ko nekdo poleg vas pretipkava vaše zapiske, čeprav vas ni vprašal za dovoljenje. Niti vas ne pozna. Niti vas ne želi poznati. Zanimajo ga zgolj in izključno vaši urejeni zapiski. V kateri točki lahko prijavimo krajo?
6. Dremanje
Zabavno, dokler ne pride do točke smrčanja. Nevarno za spečega, ker lahko, še preden se zbudi, postane interna šala v zaprti skupini na Facebooku.
7. Kašljanje in smrkanje
Govorimo o akutnih napadih rohnečega kašlja, pri katerih se tresejo stene, odpada omet, vi pomodrite, hlastate za zrakom, vendar kljub temu vztrajate v predavalnici in hlinite zanimanje za temo, čeprav so trije okoli vas že začeli vrteti prvi dve številki urgentne pomoči, ker niso prepričani, ali vam bo zneslo.
8. Šumeče vrečke
Katerekoli, predvsem tiste z bomboni. Šumenje celofanske vrečke je sicer sobne jakosti, a se med spremljanjem miselnega toka predavatelja izkaže kot sila moteč zvok. Verjetno tudi zato, ker mu običajno kmalu sledi cmokanje.
9. Vsevednež
Oglasi se vsakič, ko predavatelj zajame sapo. Podaja replike na nedokončane misli, saj je predavalnico zamenjal za parlament. Želi se spustiti v besedni dvoboj, vmes pa vneto 'googla' protiargumente. Potisnite mu pred nos listek z napisom Alberta Camusa: “Potreba po tem, da imate vedno prav, je znak vulgarnega uma.”
Naslovna fotografija: Profimedia
