Hvala za druženje, bilo je nepozabno
Ne recite, da se vam še ni pripetilo – in sicer, da ste srebali kavo z nekom, ki je odvrnil pogled od telefona samo toliko, da si vroče tekočine ni zlil za ušesa, potem pa se je mirno potopil v nazaj v virtualno korespondenco. Ves čas je medtem sicer večopravilno sodeloval v pogovoru – tako, da je kimal, godrnjal in nesorazmerno velikokrat rekel “A res?”
Na koncu ste plačali račun in po tihem kleli, da niste tega termina raje porabili za … karkoli drugega. Pa četudi klekljanje. V tem najdemo srž problema. Ljudje smo pogosto popolnoma prepričani, da lahko brez težav počnemo več stvari hkrati, sploh stvari, ki se nam zdijo tako vsakdanje, kot je klepetanje s prijateljem in sočasno dopisovanje z aktualnim ulovom na Tinderju. Ali pa gledanje filma in preverjanje novosti na Instagramu. Ali pa vožnja z avtomobilom in pisanje sporočila.
Paradoks učinkovitosti
Večina ljudi je zatorej izjemno ponosna na svoje večopravilne sposobnosti. Priznam, včasih tudi sama prav izzivam usodo: sredi telefonskega pogovora tipkam kodo na vhodnih vratih, ko imam polne roke nakupovalnih vreč, vmes pa ogovarjam še sosedo. Pobiram posodo iz pomivalca med sestankom prek Skypa in se tolažim, da nihče ne ve, kaj v resnici počnem (lažno prepričana, da zvok zlaganja krožnikov ne preseže 20 decibelov in ga zatorej mikrofon na prenosniku ne zazna).
Včasih še pristavim vodo za špagete, preden grem pod prho. Neodvisni opazovalec bi menil, da so ta sočasna dejanja na meji razumnega, kar sploh ni daleč od resnice. Ena izmed tez namreč govori o tem, da je večopravilnost mit, ki naj bi že tako prekomerno obremenjenim ljudem z nerealnimi urniki dajal občutek učinkovitosti. A na koncu dneva je vse skupaj še vedno le mit. In moji prevreti špageti so lep dokaz za to.
Ključ je v razumevanju
In sicer v razumevanju delovanja naših možganov. Večopravilnost naj bi pomenila našo vpetost v dve aktivnosti, izmed katerih naj bi bila ena tako rutinska, da jo lahko opravljamo povsem brez miselnega napora. Sočasno reševanje naloge za fiziko, ki vam jo je prinesel mulec iz šole, in saniranje skrhanega razmerja vaše prijateljice, ki vam istočasno hlipa v slušalko, ni večopravilnost. V najboljšem primeru boste mulcu rekli, naj vloži ločitveni postopek za voziček na klancu, prijateljici pa, da naj uporabi 2. Newtonov zakon pri premem gibanju do prvega ljubimca. Boljši primer večopravilnosti je bistveno bolj eleganten: recimo, vprašajte dragega, koliko je danes zaslužil, medem ko si lakirate nohte.
Časovna zanka
Ironija pa taka – raziskave kažejo, da večopravilnost vzame več časa, kot če bi se nalog lotevali po vrsti, torej drugo za drugo. Poanta se skriva v 'preklapljanju' med nalogami, ki našim možganom vzame bistveno več časa, kot če bi določeno nalogo opravili v enem časovnem intervalu. Če ste kdaj pisali poročilo za vodjo oddelka dva dni, ker ste vmes reševali druge nujne zadeve, potem točno veste, o čem govorimo. Preklapljanje med opravili je zamudno, kar težko zaznamo, saj smo takrat že potegnjeni v vrtinec divjega miselnega plesa, v katerem smo prepričani, da imamo glavno vlogo. Dokler ni teden dni naokoli, tisto poročilo pa je še vedno shranjeno pod osnutki.
Zabavna znanost
Ni ga lepšega, kot prebirati raziskave na temo lastne nespametnosti, ko gre za hlastanje po opravljanju več stvari naenkrat. Recimo, raziskava, ki jo je univerza v Londonu leta 2005 opravila med zaposlenimi na Hewlett Packardu, navaja tale ključni podatek: “Zaposleni, ki jih med delom motijo telefonski klici in e-pošta, dvakrat bolj trpijo za padcem inteligenčnega kvocienta kot kadilci marihuane.” Ali pa: Earl Miller, profesor kognitivne znanosti na MIT, pravi, da se naši možgani enostavno niso sposobni osredotočenosti na dve stvari hkrati. Pika.
So pa dobri v nečem drugem: v neverjetni hitrosti preklapljanja pozornosti med eno in drugo nalogo, če ste prejšnjo nalogo že uspešno opravili. Zato si le čestitajte, če med prostoročnim telefoniranjem, v katerem ste pravkar rešili zagonetno kadrovsko spremembo, mimogrede pohupate tistemu stričku, ki je na kolesu z mobilnikom v roki pravkar prevozil rdečo.
Naslovna fotografija: Profimedia
