#1 Kritični način razmišljanja
Procesorska moč mašin se eksponentno povečuje, natančnost informacij pa pravzaprav omogočamo mi, uporabniki. S tem, ko puščamo vse več podatkov na spletu, algoritmom omogočamo, da delujejo bolje. Zato so navigacije vse boljše, odgovori na vaše iskalne nize vse bolj natančni, in oglasi, ki se vam svetlikajo iz vseh vidnih kotov na monitorju, vse bolj usmerjeni na vaše želje in potrebe – včasih že do točke sumljivega, ko ste skorajda prepričani, da za vami opreza digitalizirani Veliki brat, ki oglaševalcem šepeta vaše skrite želje. Ko vas računalnik naslednjič premaga v šahu, se tolažite s tem, da je morda v preigravanju najboljših kombinacij resda boljši, a še vedno nima pojma, da z vami igra šah.
#2 Čustveni kvocient (mehke veščine)
Algoritmi preračunavajo verjetnosti za določene dogodke in če boste iskali službo v naslednjih petih letih, obstaja precejšnja verjetnost, da vašega življenjepisa v prvi rundi ne bo brala vsega naveličana tajnica, ampak bo ta kar avtomatsko obdelan, pri čemer bo mašina izpljunila možnost za vaš razgovor v golem odstotku (za katerega upate, da bo zastopan z vsaj dvomestno številko). Avtomatizirana statistična obdelava tisočih kandidatov ni nič presenetljivega, a ta žal prikazuje le del informacij. Ljudje smo kompleksna in čuteča bitja, zato je naloga vseh, ki se zanašamo na umetno inteligenco, predvsem ta, da razumemo, kaj lahko in česa ne more storiti za nas.
Recimo, algoritmi portalov za zmenke vam lahko ocenijo možnosti za potencialnega partnerja, ne morejo pa vam dati intuitivnega védenja o tej osebi. Preden pijani od visokih možnosti, ki vam jih je naračunal neki softver, padete v objem naslednji kandidatki, se raje zanesite na lastne občutke. Ti, kot pravijo vsi velikani psihologije (pa tudi vaše prijateljice, babice in tete), nikoli ne varajo.
#3 Nekaj zdrave kmečke pameti
To je tista pamet, iz katere smo se delali norca, dokler s porastom umetne inteligence ni spet doživela renesanse in danes, v poplavi inflacije ozko usmerjenih specialističnih znanj, podjetja zavzeto iščejo ljudi, ki imajo tisto, kar je bilo zavidljivi večini dano že kot otroku. Elastičnost mišljenja, torej sposobnost reševanja problema na več kot en način (kar je neposredna konkurenca celotni umetni inteligenci), ter kreativnost (tu velja isto).
Računalniki bodo vse boljši in hitrejši v izrisu diagramov, grafov in tortnih prikazov, a še vedno se bo moral najti nekdo, ki bo rezultate interpretiral. Povedano drugače: če vam na super dovršenem monitorju avtomobila nežno avtomatiziran glas zašepeta, da imate samo še za tri ovinke bencina, je bolje za vas, da ta sicer suhoparen, a tako seksi podan podatek pretopite v smiselno akcijo. Zdaj pa si množico podatkov in njihovo obdelavo zamislite na makroravni – recimo na ravni globalnega segrevanja – in hipoma vam bo postalo jasno, zakaj so okolijski znanstveniki postali aktivisti. Moč interpretacije še vedno ostaja v naših rokah.
#4 Dobra komunikacija
Tale klasična veščina bo še dolgo med nami, saj so civilizacije jezik razvijale predolgo, da bi ga lahko chatboti usvojili čez noč (če ste se kdaj 'pogovarjali' s katerimkoli chatbotom, potem veste, kako prikupno trapasti postanejo, ko presežete temo s kakšnim neumestnim vprašanjem). Pilite veščino pogovora do zavidljive ravni, saj je pot umetne inteligence do enostavnega, a smiselnega dialoga še dolga. Če pri tem poberete še kak tuji jezik (poleg angleščine), pa boste sploh kotirali višje.
Naslovna fotografija: Profimedia