Priznam, bil sem skeptičen. Vampirji? V Los Angelesu? Slišati je bilo kot nerodni ponaredek igre Buffy the Vampire Slayer, ki poskuša pristaviti lonček takratni globalni obsesiji z raznolikimi formami fiktivnih krvosesov. A po koncu prijateljeve zelo zagrete zgodbice me je začelo dražiti. Seme zanimanja je bilo zasajeno in z velikimi pričakovanji sem odkorakal domov. Brez pomislekov sem si naložil igro Vampire: The Masquerade – Bloodlines in dovolil, da je postala več ko le utrinek v mojem prostem času. Kar sem doživel pred zaslonom, me je namreč zelo presenetilo. Kar se je zgodilo pozneje, pa še bolj.
Vsak začetek je težak – tudi za vampirje
Prvi vtis? Razočaranje. Igra je izšla leta 2004, torej skoraj deset let prej, preden sem jo prvič izkusil. Grafika je bila zastarela. Liki so bili že v uvodnem posnetku videti kot lutke iz riža in videti je bilo, kot da jih po scenografiji vleče anonimni revež, pozneje iz slike izrezan z urejevalnikom posnetkov. Ko se je igra začela in sem končno stopil v čevlje unikatno ustvarjenega lika, se niti grafika niti animacije nista izboljšali.
Po 20 minutah sem bil tako razočaran, da igre po 25 minutah ni bilo več na mojem namizju. Zaslepljen s tem slabim prvim vtisom namreč nisem opazil subtilnih odlik igre. Odlik, zaradi katerih ima še danes ogromno kongregacijo fanatičnih oboževalcev. Ta skupina predanih ljudi je skozi leta izdala nečloveško količino posodobitev, ki naslov držijo pri življenju ter ga celo nenehno bogatijo. Od grafik, animacij, novih sistemov za bojevanje in vse do novih zgodb in likov. In to 15 let po tem, ko so Troika Games iz studia iztisnili takrat zelo hroščastega dojenčka.
Popravni izpit
Nekaj mesecev pozneje mi je isti prijatelj v roke porinil knjigo. Videti je bila stara, ampak izjemno zanimiva. Bila je iz leta 1998 in – glej ga zlomka – naslov je bil še kako znan: Vampire: The Masquerade. Prebral sem jo na dah. Ne samo prebral. Absorbiral. To ni bila običajna knjiga, ampak knjiga s pravili in zgodbami za namizno igro vlog. Prijatelj me je spodbudil: ''Saj vidiš, zgodba in svet sta takšna kot v računalniški igri!'' Zardel sem in mu s kančkom sramu priznal, da je nisem zares igral. Da bi omilil neprijetno napetost, sem se z novo zagnanostjo vrnil pred zaslon in poskusil znova. Le da sem bil tokrat prepričan, da se bom prebil skozi zid vizualne zastarelosti in šel globlje, v prav vse odlike špila: v glasbo, like, vzdušje, zgodbo. In res, takoj ko sem pogledal mimo grafike, se mi je odprl nov svet.
Čarobni, skrivnostni, impulzivni svet vampirjev. Glasba je odlična že v glavnem meniju in ostane spodbujevalnik čustev do konca. Liki so živi in vrhunsko poosebljeni z glasovi znanih igralcev (med njimi recimo ameriški pevec Jay Gordon, komik John DiMaggio in Debi Mae West, ki je za glasovno vlogo v igri Metal Gear Solid 4 prejela celo nagrado). Klavstrofobija, sprijenost in skrivni temačni svet se čutijo na vsakem koraku lika, še bolj pa se približa zaradi vrhunsko napisanih dialogov in odzivov. Glavna zgodba je solidna. Tisto, kar res blesti, pa je dejstvo, da igro lahko preigraš desetkrat in bo vsakič drugače. Potek je odvisen le od naših odločitev, iznajdljivosti in spretnosti vampirja, ki ga vodimo. Prav tako sem opazil, da so zastarele mehanike igre na koncu celo prispevale k vzdušju. Ko lik tipka na računalnik, to počne tudi igralec. Nobenih pomagal oziroma t. i.'quest markerjev' ni na voljo, še zemljevida ni. Mesto Los Angeles moraš dodobra spoznati, preden si lahko v igri zares uspešen.
Čustveni zaključek, ki je bil v bistvu začetek
Ko sem po dolgih urah prvič uzrl konec igre, sem dobil solzne oči. Izkušnja je bila popolna. Želel sem si, da bi ta svet dejansko obstajal. Da bi tudi mene zapeljala neznanka in me spremenila v vampirja v Los Angelesu. Ta želja se je sčasoma razplamtela med vsemi prijatelji, ki so se še potopili v Bloodlines. Čez nekaj let smo to fantazijo končno le izkusili na lastni koži. Los Angeles iz video igre smo zamenjali za grad na Poljskem. Oblečeni v vampirje iz leta 1492, smo skupaj s 145 drugimi ljudmi Vampire: The Masquerade tudi dejansko doživeli. Po tem dogodku smo idejo prinesli s seboj v Ljubljano. Danes, dve leti pozneje, vam z veseljem povem, da se po Ljubljani sprehajajo vampirji. In vse to se je rodilo iz iskrene ljubezni in želje po tem grozovitem, a tako opojnem Svetu teme.
Še danes kultna igra ostaja svojevrsten fenomen. Do zdaj me še nobena ni tako potegnila v kompleksen in temačen svet. Liki so zdaj že kot stari prijatelji, ki jih tu in tam z veseljem obiščem za uro ali dve. In čeprav je zgodba vsakič enaka, so pristopi in odločitve, ki vodijo do konca, skorajda neskončni. Po internetu potuje izrek: "Vsakič, ko nekdo omeni Vampire: The Masquerade – Bloodlines, si ga nekdo namesti na računalnik in ga vsaj še enkrat preigra." Menim, da to ni le izrek, ampak resnica. Zato to ni bila recenzija. Le mnenje nekoga, ki je z igro preživel veliko grdega in še več lepega. Jo hladnokrvno priporočam. Tudi danes, 15 let pozneje. Zdaj pa mi oprostite, igro grem še enkrat naložit na računalnik.
