Za številne med nami se WoW: Classic zdi kot priložnost, da sedemo v časovni stroj in ponovno doživimo mladost. A ob slabem priokusu trenutnega stanja igre brez dvomov in skomigov ne gre.
Kaj sploh je World of Warcraft: Classic?
Za vse, ki se morda dejansko prvič seznanjate z World of Warcraft, ponujam hitro obrazložitev prihajajoče različice World of Warcraft: Classic. Igra WoW se je skozi leta razvijala in spreminjala, dodajale so se novosti in razširitve, zdaj pa bodo ponudili priložnost, da se WoW ponovno igra tako kot davnega leta 2004. Podali se bomo na avanture, kot jih danes pomnijo le starešine med igralci.
World of Warcraft: Classic (tu in tam ji bomo rekli kar Klasika) bo tako precej drugačna, kot je World of Warcraft danes. Če spomnimo na le nekaj ključnih diferenciacij: v Klasiki bodo v vsaki frakciji le 4 rase: ljudje, škratje, nočni vilini in palčki za Alianso ter orki, troli, taureni in nesmrtni zavrženi (forsaken) za Hordo. Poleg tega je na voljo le originalnih 9 poklicev (class), ki pa so zelo drugačni od današnjih iteracij in se temu primerno tudi igrajo zelo … recimo temu 'prilagojeno'.
Ob tem je seveda še kup drugih sprememb: nič več možnosti looking for group za enostavno iskanje soigralcev, nič več turističnega obiskovanja velikih temnic z opcijo LFR, nič več dnevnih opravil kot so t. i. daily quests ali novodobni world quests (kar morda ni nujno slabo), prav tako ni več strogo izbranih specializacij. Življenje v Klasiki bo neizprosno, nevarno in praktično nemogoče, če se boste, kot to dovoljuje WoW danes, na vse pretege otepali interakcije z drugimi ljudmi. Tudi grafika bo ostala v svoji stari, kockasti veličastnosti z le minimalnimi sodobnimi prilagoditvami za novejše grafične kartice.
Zakaj se bo World of Wacraft: Classic sploh zgodil?
V zadnjih 14 letih se je ta masovna internetna igra drastično spremenila. Dodajale so se nove rase, novi poklici in svet Azerotha se je širil in širil. A kljub tem (na prvi pogled) privlačnim izboljšavam se je v senci večmilijonskega nabora igralcev nabirala zelo specifična skupina oboževalcev. Kot naše babice in dedki so glasno in jasno tarnali o 'dobrih starih časih', poudarjali, kako je včasih bilo vse bolje in ob vsaki priložnosti skandirali za vrnitev začetne različice igre WoW. Ta sprva mejna skupina je z leti zrasla do te točke, da so se pojavili privatni strežniki, ki igrico ilegalno ponujajo v svoji originalni obliki.
Ustvarjalci igre so se tem skritim strežnikom upirali, jih s pomočjo brutalnih odvetnikov zapirali, igralcem pa govorili, da si samo mislijo, da si želijo vrnitev na začetek igre WoW, v bistvu pa tega nočejo doživeti. Na koncu je zmagala vztrajnost. Igralcev, seveda.
Po (dolgih) letih je podjetje Blizzard uslišalo glasne želje in oznanilo, da bodo 27. avgusta odprli WoW: Classic serverje in tako legalno ponudili igro v svoji originalni obliki. Ker pa je to vendarle internet, je to za seboj potegnilo zelo žgočo debato. Med igralci sta se hitro ustvarili dve skupini ljudi: tisti, ki Klasiko označujejo za naslednjo najboljšo reinkarnacijo po Kristusu, in tisti, ki v tem vidijo le izgubo časa in denarja, ki bi ju lahko porabili za nadgradnjo obstoječega WoW ali razvoj drugih, novih iger.
Zakaj bi lahko bil PROTI?
Vse, kar nam bo nudila Klasika, sem nekoč že preigral, pa čeprav z zelo otroškimi očmi. Zakaj bi to želel doživeti še enkrat? Prav tako se še danes otepam spominov, ko sem v zasneženi deželi Dun Morogh kot novo ustvarjeni škrat 2 doooolgi uri nabiral repe svinj za lokalnega mesarja, ker v stari dobri Klasiki je bilo očitno tako, da je imela le vsaka deseta svinja rep.
Potovanja v igri so trajala dlje, kot če bi v resnici šel peš v Maribor in potem nazaj v Ljubljano, zato si vsakič igral ure in ure, da si se v zgodbi sploh premaknil naprej. Poleg tega je bil svet neštetokrat bolj nevaren kot v današnji različici igre. Če te je leta 2005 na pohajkovanju po hosti zagledal divji medved nekaj nivojev močnejši kot ti, te je z dvema udarcema razklal kot svežo lubenico in poslal na duhovno potovanje nazaj do svojega trupelca. In si takoj izgubil še nekaj dodatnih minut. Zakaj, za boga, bi potem nekdo želel to igrati?
Zakaj sem vseeno ZA!
Vse, kar je zgoraj omenjeno, pa je pravzaprav točno tisto, zaradi česar bi z največjim veseljem (ponovno) igral WoW: Classic. Težavnost nekoč te je silila, da si postal boljši. Da si premagal izzive in se ob tem počutil zmagoslavno. WoW nekoč je prav tako imel zelo izrazite elemente igranja vlog (nekaj, kar je sicer še danes v opisu igre, vendar se to več ne čuti). Vse to je igralca vodilo do nepozabnih izkušenj in iz marginalne igre naredilo globalno uspešnico. Tudi zato, ker je igra vztrajala, da tvorimo odnose z drugimi igralci. Sodelovanje je bilo ključnega pomena. In to ne samo za klatenje po temnicah, ampak tudi za vsakodnevna opravila in izdelovanje lastne opreme. V takšnem okolju so se razvijali občutki solidarnosti in prijateljstva, kar pa ni mogoče v hektičnem optimiziranju poti za izboljševanje lika, kot se to počne danes.
Ko danes stopiš v Klasiko (trenutno je v beta testiranju), opaziš, da je stara in počasna. Točno to pa je njen čar. Namesto da v naslednjih dveh urah preletim 10 pokrajin in lik izboljšam za 15 stopenj, pri tem pa moje čustveno stanje niti za odtenek ne zaniha, bom raje skočil v Klasiko, kjer bom v dveh urah nabral 7 rož in premagal le 5 orkov, a pri tem noro užival v svetu in se končno ponovno zaljubil v Azeroth, kot sem ga poznal nekoč.
Foto: Blizzard Entertainment
