V tem času, ko se tako številni med nami poskušamo po svoje podrediti kolektivnim vzorcem množičnega drenjanja na cesti, je ekipa Mozaika izvedla miniaturno analizo vozniških navad ter ugotovila, da glede na čas odhoda obstajajo štiri kategorije voznikov. V katero spadate vi?

# 1: Konvencionalni tip

Kdo ste: Ne razmišljate radi predaleč vnaprej, ker ne želite delati načrtov, ki bi vas potem lahko kakorkoli omejevali. Živite spontano, zato ste gneče vajeni, saj je spontanost največkrat žrtev naših urnikov. Imate rahlo povišano raven stresnega holesterola. Dež vas vedno preseneti.

Na pot krenete v popoldanskih urah, misleč, da vendarle na ta dan nihče nima podobnih načrtov. Potem pa se zatakne že nekje pri Lomu (glej ga, zlomka). Znajdete se v postroju vozil, ki jih s sopihanjem navigirajo isto misleči osebki. V tej nasičenosti jekla potem nejeverno pogledujete proti nebu in se sočasno sprašujete, zakaj je ravno na ta dan, ko ste vi na poti, takšna nora gneča.

Vaša vožnja posledično postane kolektivna izkušnja – neke vrste skupinsko romanje proti množičnemu cilju, pri čemer čas prihoda postane odprt in popolnoma nedorečen konec, ki se prej ali slej že zažira v urnik naslednjega dne. Če nič drugega, ste s tem vsaj poravnali račun za čredni nagon.

#2: Eksperimentalni tip

Kdo ste: Radi poskušate izigrati sistem. Ko napovedo podražitev bencina v torek, ste vi na bencinski v ponedeljek ob 23:50. Vas pa že ne bodo. Obožujete trenutek, ko v trgovini odprejo novo blagajno in vi s konca vrste smuknete na 'pole position'.

Pot na želeno destinacijo načrtujete ob premišljeno nenavadni, običajno sistematično določeni jutranji uri. Mislite si, da ob 6. uri zjutraj nihče ne bo vozil do morja. A se malce uštejete, ko stojite pri semaforjih s tistimi, ki so se odločili, da bodo v počitniškem času kot totalni antiheroji vseeno hodili v službo. Zagata pa taka.

V svojem zdaj že ležerno naravnanem počitniškem slogu namreč niste predvideli, da obstaja premetena mikro populacija ljudi, ki pridno dela vse poletje, da gre potem enkrat sredi januarja nabirat sebke na Kanarske otoke. Tako si levi pas na Celovški delite s pridnimi uslužbenci javne uprave, ki malce nejevoljno pogledujejo proti vašemu nabito polnemu karavanu, iz katerega buta že tretji refren Hot in Herre.

#3 Nočni tip

Kdo ste: Vozniki, naveličani vseh obupnih ovir, ki jih predstavlja dnevna uporaba asfaltiranih področij. Nespečneži. Večkrat govorite, da je čas denar. Niste direktor, bi pa zelo radi bili.

Dosti vam je vsega. Dosti vam je gneče na bencinskih servisih, kjer večina kupuje sladolede namesto goriva. Dovolj vam je zasedenih parkirnih mest pred najljubšo restavracijo na poti do morja. Dovolj vam je triurnega čakanja na meji. Dovolj vam je tudi klime v avtu, ki ne reši problema pripekajočega sonca, ko vam ta žge kožo skozi šipe avtomobila. Dovolj vam je prehitevanja zibajočih se avtodomov in vozil z božjastno dolgimi prikolicami s čolni. In dovolj vam je tudi noro avanturističnih kolesarjev, ki na robu infarkta slalomirajo po voznem pasu.

Zato naredite čisti rez. Na pot se odpravite ob 2.00 ponoči. Pri sekanju ovinkov si radostno prepevate Guettov The World is Mine in skozi odprto okno vdihavate hladen zrak prečiščene poletne noči. Dokler vas ABS nenadoma ne reši pred nočno zasedbo okamenele srnjadi na prehitevalnem pasu. Pa nekaj kilometrov pozneje pred zborčkom zbeganih nizozemskih turistov, ki poskušajo sredi avtoceste ob hitrosti 50 km/h odkriti, kje so zgrešili izvoz. Vaš nokturno se konča tako, da naslednji dan dokupujete rubrike na zavarovalni polici. Divjad, srnjad, nalet izgubljenih turistov. Ko prištejemo še borbo s težkimi vekami, saj bi možgani sredi noči raje spali, zaključimo, da nočne vožnje vsekakor zahtevajo polni kasko.

#4 Lebowski tip

Kdo ste: Ko vam nekdo hiti kazati fotografije iz letovišča v Hurgadi, zavijate z očmi tako močno, da skoraj ugledate lastne možgane. Verjamete, da je potovalna vročica v resnici le bolezenska reakcija. Udobje cenite bolj kot idejo avanture. Vaš krvni tlak je daleč najboljši med vrstniki. Ko vam nekdo pove, da je na popotovanju po Indoneziji fasal kronično drisko, ne začutite niti toliko empatije, da bi lahko zadržali glasen krohot.

Ste napredna različica popotnika. In to takšna, ki raje potuje po mentalnih in digitalnih pokrajinah kot po resničnih. Tudi tu niste edini, saj svet pozna tovrstno dopustovanje pod imenom staycation. A vsaj nimate fizične gneče. Uživate v totalni eliminaciji vseh motečih elementov ter predvsem v dejstvu, da med počitnicami vaš domači kraj končno ponuja vožnjo po resnično izpraznjenih cestah. Kar pomeni, da ste najbližje idealu prej omenjenega Willa Smitha.

Udobno gnezdite v skrbno pripravljeni domači stelji, kjer je vse na dosegu roke – od korektno založenega hladilnika do dobrega romana in – navsezadnje – Netflixa. Dostop do svetov brez čakanja na cestninskih postajah. Kar sploh ni slaba kupčija, če želite postati mojster spokojnosti.