Kakšna sploh je klasifikacija ICD?
Seveda vam ni treba skrbeti, če občasno uživate v kaki rundi igre Hearthstone ali če vaš otrok kdaj pa kdaj zavriska od veselja, ker je v Fortnitu sklatil tri skandinavske ostrostrelce naenkrat. Pri organizaciji WHO so si to novo klasificirano motnjo zamislili takole: ''Vzorec obnašanja, ki ga izraža oslabljen nadzor nad količino igranja računalniških iger; večja prioriteta igranja iger, ki privede do točke, ko ima igra prednost pred drugimi interesi in dnevnimi aktivnostmi; nadaljevanje ali povečanje igranja iger ne glede na prisotnost negativnih posledic.''
Pri opisu te 'bolezni' me vse skupaj hitro spomni na zasvojenost z igrami na srečo. Tudi sicer je 'igralska motnja' v čisto sorodni klasifikacijski skupini (zasvojenost z igrami na srečo je v ICD označena s kodo 6C50, zasvojenost z video igrami pa s kodo 6C51!). Tudi vpis v klasifikatorju je videti kot klasična študentska seminarska naloga o zasvojenosti, le s spremenjenimi ključnimi besedami.
Je vsak, ki pogosto igra videoigre, bolan?
Seveda ni tako preprosto. Kot pri drugih klasificiranjih je tudi pri igralski motnji treba zadovoljiti nekaj kriterijev za diagnosticiranje bolezni. Da se boste znali opredeliti, preverite, ali se najdete v sledečem zapisu: ''Za diagnozo igralske motnje mora biti obnašanje posameznika tako hudo, da povzroča izrazito oslabitev funkcij na osebnem, družinskem, socialnem, izobraževalnem, profesionalnem ali drugem pomembnem področju funkcioniranja v družbi, kar mora biti razvidno vsaj zadnjih 12 mesecev''. Kot vidite, ni kar vsak, ki se nekajkrat na teden usede za konzolo ali računalnik, že smatran za nerešljiv primer (ja, tudi mi smo si oddahnili).
Vplivi na obstoječo igralsko sceno
Čeprav vem, da se na igralski sceni pojavljajo primeri, ko gre posameznik predaleč, se mi po lastnih izkušnjah vseeno zdi, da takšne vrste klasifikacija oboroži napačno skupino ljudi. Namesto da bi klasifikacija pomagala identificirati težke odvisnike od igranja iger, jo bodo na posplošen način verjetno prej uporabili politiki ali protiigralski aktivisti. Takšne novice se namreč kaj hitro pograbijo in diagnoza se začne postavljati napačnim ljudem (ne da bi podrobno in smotrno pogledali celostne definicije v ICD).
To zna igre postaviti na še slabši glas, kar lahko dramatično vpliva na sprejetost že tako stigmatiziranega hobija, ljudi, ki v tem zmerno uživajo, pa se s tem lahko še bolj odrine na rob socialnih skupin. Da ne omenjam vseh na novo osivelih las na glavah staršev, ko njihovi najstniki na računalniških igrah prebijajo več časa, kot se subjektivno zdi pametno (ampak tehnično še vedno ne dovolj, da bi se to lahko klasificiralo za bolezen, saj normalno funkcionirajo na drugih področjih življenja). In če se že spuščamo v filozofske debate, kaj to pomeni za novodobno opredeljevanje invalidnosti? Ali ta klasifikacija pomeni, da lahko nekdo, ki so mu diagnosticirali to težavo, uveljavlja stanje invalidnosti? Odgovor na to bomo dobili, ko bo jasno, kako bo to motnjo sprejela in v praksi diagnosticirala zdravniška stroka.
Je to res potrebno ali je problem globlji?
Je problem res v tem, da igri uspe kot drogi nase vezati uporabnika? Ali pa je težava morda v tem, da je alternativni svet neke videoigre toliko lepši, boljši, podpirajoč in zabaven kot karkoli drugega v življenju posameznika? Seveda obstajajo igre, ki izrabljajo nevropsihološke koncepte za odvisnost, vendar se večje igre teh praks po večini izogibajo. Poznanim mašinam za odvisniško igranje na srečo so še najbolj podobne mobilne igre. Iz lastnih izkušenj pa vem, da mnogo 'pravih' igralcev mobilnih iger niti ne povoha.
Podobno kot pri drugih oblikah odvisnosti tudi v tem primeru problem potemtakem ni samo v substanci, ampak v različnih parametrih celotnega življenja danega posameznika. S tem, ko posebej diagnosticiramo ljudi glede na način obvladovanja stresa in tegob, s preveč posploševanja hitro naredimo več slabega kot dobrega. Je pomembno, na kakšen način bežimo pred težavami? Morda se je bolj smotrno soočiti z izvorno težavo. Morda bo čas pokazal, da je ta klasifikacija strel v prazno, zaradi katerega se bomo osredotočili na koncept, ki se v bistvu ponuja kot rešitev, namesto da bi identificirali v dejanske težave, ki pestijo naše ume.
Fotografije: Profimedia. Animirani GIFi via GIPHY
