Pred približno 10 milijoni let so se naši predniki odločili zbrati na kup in to je bil začetek razvoja naše rase vse do novodobne različice uporabnikov interneta. Kako jim je uspelo, takrat čisto na začetku, se lahko le čudimo. Na voljo ni bilo nobenega uporabniškega priročnika za kamen in ogenj, tudi strica Googla se ni dalo pobarati za kakšen nasvet ali usmeritev. Potrebnega je bilo veliko dela, truda, raziskovanja, ugibanja in seveda nešteto obiskov v sosednji grm, po tem, ko so v še enem prazgodovinskem kulinaričnem nauku zaužili nekaj, česar ne bi smeli. Včasih je njihov trud obrodil sadove, pogosto pa je bil zaman. In prav te občutke nam poskuša približati inovativna igra Ancestors: The Humankind Odyssey.
Premisa odprtosti
Igra se že uvodoma ponaša s tem, da igralcu ne poda skoraj nobenih informacij, ki bi ga vodile skozi igro. Na začetku sicer lahko izberemo, koliko pomoči želimo od vmesnika, a je količina podanih informacij tudi na najbolj 'enostavni' varianti izdatno manjša kot pri običajnih igrah. Glavna premisa je temu primerno zelo splošna in nadvse široka: Razvij svoje pleme opičnjakov do človeka. Mi ti prav dosti ne bomo pomagali. Naj vas to ne prestraši. Igra namreč prav s tem pristopom zasije v drugačni, misteriozni in nadvse sveži luči. Igranje je kot tisti otroški občutek odvijanja skrivnostno zavitih daril. Poglejmo torej, kaj se zgodi, ko Ancestorje začnemo odvijati.
Kako kaj vaš raziskovalni duh?
Grafično je igra odlično zasnovana in (verjetno) zelo avtentično prikaže prehistorično džunglo. Modeli živali in opic so popolnoma sprejemljivi, nikakor pa ne animacijski ali nasploh vizualni presežek, zato glede estetike ne pričakujte preveč. Igra se namreč zares izkaže v svoji misterioznosti in v navdušujočem občutku raziskovanja, ko med igro tonemo globlje in globlje v njeno kompleksnost. Ker smo prepuščeni sami sebi kot nekakšni prazgodovinski 'gamerji', ne odkrivamo le sveta znotraj igre, ampak tudi igro samo. Kateri gumb pritisnemo, da skočimo? Kam lahko skočimo in kam ne? Kako uporabiti kamen in palico, da si iz tega sestavimo primitivno sulico? Na vsakem koraku se lahko naučimo nečesa novega in kadar ti uspe odkriti ali doseči nekaj novega, čutiš naval zmagoslavja, ki je v današnjih igrah pošastno redek.
V igro se ni težko potopiti že takoj na začetku, ko je igralec pahnjen globoko v džunglo, kjer v vlogi opice izgubljeno tava do predvidene naslednje poteze. Celotno izkušnjo popestri dejstvo, da opice pač niso na vrhu prehranjevalne verige, ampak nekje v tisti zlati sredini, kjer pa še vedno velja, da lahko namesto v domači krošnji končaš na jedilniku. Po tleh lezejo strupene kače, v rekah plavajo lačni krokodili in v krošnjah dreves motrijo ogromne ujede. Zato je previdnost glavno orožje. Pogosto me je kar izstrelilo s stola, ko se je med mojim raziskovanjem iz vode pognal gromozanski kuščar in je od moje opice hipoma ostala le še krvava lužica na gladini ribnika. To dinamično, napeto in avanturistično pohajanje pa vseeno ima svoje napake.
Temne strani evolucije
Naj se vrnem k prejšnji analogiji: otrok potem odpre novo igračo, pretakne vse gumbe in zelo hitro ve, česa vse je zmožna ta igrača. Kaj se zgodi, ko ugotovi, da igrača v bistvu ne zmore prav veliko? Ta občutek me je ujel v Ancestors. Ko enkrat veš, kako ustvariti in držati sulico, boš na enak način premagal kačo, krokodila, ogromno ujedo ali sabljezobega tigra. S tem misterioznost igre bledi hitreje, kot bi želeli, prav tako pa zbledi veliko užitka, ki nam ga igra poda prav prek ideje odkrivanja rešitev za čedalje večje težave.
Nenadoma cilj igre ni več preživetje in borba z okolico, ampak ustvarjanje novih generacij opic, ki počasi napredujejo proti homo sapiensu (meni sicer še ni uspelo priti do konca). V tem procesu smo žal prisiljeni ogleda vedno iste animacije rojstva novih opic, ki pa ni priročno kratka, ampak celo nadležno razvlečena. Čeprav imajo opice kul imena, kot na primer Kwu, Na in Mu, mi je bilo na koncu že čisto vseeno, ali katerakoli od njih izgine pod rečno gladino, saj sta bili na tekočem traku že dve novi.
Liki torej niso tako razviti, kot bi lahko bili, kar pa vsekakor olajša dejstvo, da jih konec koncev vendarle uporabljamo kot laboratorijske miške za razvoj vrste. Vseeno pa bi bilo lepo, če bi se lahko na te like vsaj nekoliko navezali, da ne bi bili le brezoblična orodja razvoja. Seveda je tu še problem samokontrole. Če nismo potrpežljivi, lahko v vsakem trenutku skočimo na vsevedni Google, poiščemo optimalne kombinacije in najboljše reštive, s čimer pa se razblini vsa skrivnostnost, na katero se ustvarjalci igre tako močno naslanjajo.
Razsodba na koncu evolucijske poti
Ancestors je vsekakor nadvse unikatna igra in v začetnem delu se boste zagotovljeno neizmerno zabavali, ko si boste živčno grizli nohte ob skrivanju v temni džungelski podrasti. Kot predjamski Indiana Jones boste lahko raziskovali različne habitate in razkrivali skrivnosti igranja opičjih družin. če vas takšna evolucijska zagata vsaj malce intrigira. Od zaslona se boste po dolgih urah odlepili prestrašeni, a z občutki ponosa, ker ste sami ugotovili, kako se kot opica učinkovito nihate med drevesnimi krošnjami in tako izboljšate svoje preživetje. Zato le ta nasvet – držite se stran od iskanja pomoči na spletu. V nasprotnem primeru bo od igre ostalo bore malo.