Kako reči ne druženju na neformalnih družbenih dogodkih

Definicija delovnega časa postaja v sodobnem tempu življenja vse bolj nejasna, in kar je še huje, vanj se je zažrla še fleksibilnost, ki je verjetno najbolj zlorabljena beseda v slovenskem knjižnem slovarju.

Če so naši ateji in mame do nezavesti oboževali sindikalne zabave, njihovi potomci danes po večini zavijamo z očmi vsakič, ko pade v e-nabiralnik vabilo na še eno službeno druženje. Sestavili smo kratek vodnik o tem, kako se elegantno izogniti 'neobveznemu druženju' po končanem delu, če vam seveda res ni do tega.

Obračunavanje z lastno vestjo

Jasno je, da vas nihče ne more prisiliti, da vsako sredo zvečer sodelujete v skupinskem badmintonu celotnega finančnega oddelka, ki se potem seveda obvezno konča s pivom. In ravno v tem je trik: druženja s sodelavci in šefi nimate v pogodbi (tudi pripis v nekem členu, ki navaja 'preostale naloge po navodilu direktorja' vam tega ne zapoveduje).

A ker je to vendarle služba, najprej – logično – pomislite, da se vendarle spodobi odzvati. Potem pa po nekaj reprizah ugotovite, da vam v bistvu morda veliko bolj sedejo kakšne družinske nujnosti ali pa zgolj ura tišine v bližnjem parku. Kar sproži dilemo, ki se (in to vé večina delodajalcev) odkrito poigrava z vašo vestjo: sem slab sodelavec in slab timski igralec, če danes izpustim deseti teden skupinskih priprav naše pisarne na ljubljanski maraton? Sem grozljivo neuvideven, ker se nimam volje udeležiti kolektivnega božičnega okraševanja po 18. uri? In ali sem sebičen, ker bi namesto praznovanja 6. obletnice firme nekje na Krvavcu ta konec tedna šel raje s svojo ženo žvečit izvensezonske kalamare v Piran?

Zdravorazumski odgovori

Vprašanja, ki si jih zastavljate, so povsem na mestu na tisti točki, ko frekvenca službenih vabil začne presegati vaše kapacitete kakovostnega druženja. Ki so, glede na to, da v povprečju preživimo najmanj 40 ur na teden v redni komunikaciji s sodelavci in nadrejenimi, že tako ali tako razumljivo nizke. Ko k temu dodate še hektične delovne urnike 21. stoletja, ki se mirno raztegnejo v večer, pa si tudi najbolj ekstrovertirani med vami verjetno želite tisto pivo odpreti doma – pa četudi boste potem zaspali že po tretjem požirku. Nič ni narobe, če se vsake toliko vendarle zganete in se pridružite kakšnemu pisarniškemu norenju, a verjetno sami najbolje veste, kdaj vam resnično ni do tega. In takrat pridejo na vrsto naslednje taktike:

#1 Na vabilo se odzovite takoj

Takoj ko prejmete vabilo s razvpitim RSVP, odgovorite. Ko enkrat zavrnete vabilo, se tega držite. Saj veste, kaj je mnogo huje od zavrnitve? To, da ste si vmes petkrat premislili.

#2 Imejte pripravljen razlog

Morda dejansko imate druge načrte. Morda pa jih nimate, a si jih boste iz samega obupa pred tem, da bi se morali udeležiti še ene petkove pisarniške zabave, kar na hitro izmislili. Verjetnost, da vas bo nekdo vprašal, zakaj ne pridete, je visoka. Zato imejte odgovor pri roki, še preden stisnete 'Ne pridem' (Ali 'Decline', če se pačijo z Googlovimi urniki.) Ponudite lahko nekaj zelo enostavnega: imam(o) že druge načrte za ta petek. Ne zapletajte se z dokazili o rezervaciji hotela na Lošinju.

Če pa že drezajo globlje in potrebujete nekaj bolj osebnega, je tule hiter nabor: bratu pomagam pri selitvi, otroka učim hrbtnega plavanja, čuvam sosedovo mačko (ime ji je Puma Thurman), ravno tisti dan imam občinsko tekmovanje v žretju hotdogov. Variacije dobrodošle.

#3 Ne pustite se zmesti

Poskusili vas bodo prepričati, da je vaša odločitev zmotna. Slaba za kolektiv. Slaba za motivacijo. Slaba za dobro voljo. V bistvu vam s tem le nabijajo slabo vest, ker vam potiho zavidajo, da ste se izmuznili, njim pa ni uspelo. A ne pustite se zmesti. To so le miselne igre. Vztrajajte pri svojem izgovoru in se, prijazno, vsakič znova opravičite, da vas ne bo. Ko odsopihajo stran, prežeti z divjo mešanico besa, nemoči in obupa, nikar za njihovim hrbtom ne flipajte tihih sredincev in ne izvajajte gest zmagoslavja. Na delovnem mestu vedno nekdo gleda.

#4 Ohranite zanimanje za dogajanje

Bodite uvidevni. Navznoter seveda lahko zavijete z očmi – vsi smo že doživeli sila dolgočasne ali pa preveč stresne aktivnosti na službenih rajanjih (od igranja domin pa do bolečega paintballa, ki nam je pustil modrice tja do prvega regresa), a res nima smisla gestikulirati. Po tem, ko ste odklonili vabilo in radostno predremali tisti zasluženi konec tedna, v ponedeljek le povprašajte preostale, kako so se imeli. Če ne drugega, ste bili z njimi v mislih, kar v svetu dobrih namenov baje šteje veliko.