Preden se poglobite v izčrpen pogovor s pisateljem, pesnikom in scenaristom Ferijem Lainščkom, vas vabimo, da prisluhnete njegovim odgovorom na hitra vprašanja, zbrana iz znanega Proustovega vprašalnika.
Kdaj ste začeli pisati?
Vedno rad povem zgodbo, ko sem hodil v prvi razred osnovne šole in sem se naučil pisati s tiskanimi črkami. Takrat sem se zaljubil v deklico (sicer sta bili dvojčici), a si nisem upal povedati ji, da mi je všeč, da mi je lepa. Potem sem mami ukradel razglednico, potegnil dve črti z ravnilom in s tiskanimi črkami napisal: “Zelo si lepa, imam te rad.” Sporočilo sem ji spustil v torbo, a je nastala cela štala, ker je razglednico našla sestra dvojčica, ki je vse to prenesla svoji mami, ta pa moji mami dalje … Ampak to je moj odgovor na vprašanje, saj se prepričan, da sem točno takrat napisal prvo pesem.
Povejte nam, kako se pišejo zgodbe? Kakšen proces stoji za njimi?
Prepričan sem, pa čeprav je floskula, da zgodbe piše življenje. Pisati zgodbe tako, kot jih življenje, se ne da, saj resničnost presega fikcijo. Na drugi strani pa se ve, da zgodbe piše čas. Sam verjamem v pesniško resnico v tem svetu. To je ta resnica, ki potuje skozi čas – od učlovečenja od prve zgodbe. To so miti, legende, pravljice, skratka izročilo, živa in klasična književnost.
Skratka, to je potovanje zgodb in zdi se mi, da dobre, literarno vredne zgodbe, torej tiste, ki preživijo čas, zmeraj nastajajo na tem nekem presečišču.
Na eni strani je duh časa in so zgodbe našega časa, to je na horizontali. Na vertikali pa so zgodbe, ki jih nosi pesniška resnica, ali zgodbe, ki so povezane s tistim, kar Jung imenuje duh globine.
Torej so dobre zgodbe na neki način odporne proti času?
Vsekakor. Potrebujejo čas, da v njem nastanejo, toda tiste zgodbe, ki imajo v sebi nekaj presežnega, arhetipskega, preživijo svoj čas.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste želeli pisati, pa niste mogli?
Pisateljska blokada vsekakor obstaja. Menim, da obstaja neki čas čakanja na to, da boš lahko pisal, in ta čas lahko primerjam s čakanjem na sliko. Klasični slikarji so to dobro poznali; gre za soočenje z belino platna, s tisto začetno praznino, in to čakanje je znalo trajati zelo dolgo, o tem so številna pričevanja slikarjev. Pri pisateljskem delu je podobno: je belina papirja, je belina zaslona, je spet določen čas čakanja. Včasih je to čakanje kratko, včasih pa se vleče in vleče.
Bi lahko to čakanje razumeli kot neko obdobje inkubacije? Takrat se vendarle ogromno procesira, a res je, da to ni vidno.
Pri meni je popolnoma tako. Praviloma rečem, da toliko časa, kot pišem roman, traja tudi čas vstopanja v roman. Kar lahko razumemo kot pripravo; lahko je priprava v nekem zunanjem smislu, v iskanju podatkov, da obvladaš snov. Lahko pa je tudi notranja priprava, kar je pri meni pogosteje. Da sem sploh pripravljen na to, da vstopim v neki drugi svet. V bistvu je to rojevanje nekega novega sveta. Pri meni je prisotno še to, da literarne like ustvarim pred pisanjem romana.
Like razumem kot neka kompleksna duhovna bitja, zato je potem pisanje romana samo potovanje s temi duhovnimi bitji in je kot neki dialog. Nisem vseveden, nisem kot avtor v poziciji boga, ki ustvarja svet, ampak sem v bistvu eden izmed protagonistov, nekdo, ki je v dialogu s temi literarnimi duhovnimi bitji, ki imajo svobodno voljo – lahko se uprejo, lahko razmišljajo. Moji romani so zato zelo negotova potovanja. Praviloma se končajo drugače, kot bi si sam želel.
Liki, ki jih ustvarjate, so izjemno kompleksni, z neverjetnim notranjim življenjem. Kje nabirate znanje o teh bogatih psiholoških pokrajinah in dinamikah, ki se odvijajo v njih?
Pomagam si z za večino ljudi neobičajnimi načini. Je neki proces. Ne bi mu rekel proces sanjarjenja, niti proces meditacije, ampak je bolj proces, ko poskušam priti v stik s svojim lastnim nezavednim in predvsem tem, čemur po Jungu rečemo kolektivno nezavednim.
Z leti sem ob branju in spoznavanju Junga razvijal neke metode, ki so verjetno samo moje, čeprav so v bistvu to Jungove metode. Recimo metoda aktivne imaginacije je nekaj, kar uporabljam.
Nekateri romani so nastali z uporabo te metode, tudi zelo radikalno. So romani, ki sem jih pravzaprav izsanjal. Razvil sem to sposobnost, da si aktiviram sanjanje in sem se temu prepustil. Recimo roman Prvotnost, ki je bil nagrajen s priznanjem zlata hruška kot najboljše mladinsko delo minulega leta, je nastal s to metodo in je v celoti izsanjan.
To je videti tako, da grem spat z nalogo, z neko sugestijo za sanje, in običajno lahko potem naslednje jutro pišem na podlagi teh sanj.
Zna biti ta metoda tudi nevarna? Navsezadnje dostopate do vsebin, ki so kolektivne, ne nujno vaše, in ne veste, kakšna je narava teh vsebin.
Predvsem je metoda naporna, saj je proces sprožanja sanj povezan s težavo ustavljanja tega procesa. Spanje je takšno, kot da bi vas vsako noč tlačila mora, kar je izčrpavajoče.
Vsak, ki se poda v svet kolektivne podzavesti, se najprej sooča s temno stranjo.
In pa bolečino, ki ni nujno vaša.
Seveda. Ampak poglejte, v procesu pisanja živim z literarnimi junaki zelo intenzivno. Spomnim se, ko sem pisal roman Raza, ki je postavljen v čas prve svetovne vojne v Mursko Soboto. To sem doživljal tako intenzivno, da sem občasno zamenjeval čas. Sploh če sem se ga napil, potem res nisem vedel, v katerem času sem bil, tako intenzivno je bilo to.
Imate potem kakšno taktiko, s katero najdete pot nazaj v tukajšnjo realnost? V filmu Izvor (Inception) je bila to npr. vrtavka.
Nit, ki sem jo ukradel pri Janku in Metki (smeh). Ampak, ja, ta doživljanja so zelo intenzivna. Recimo v romanu Muriša sem na polovici romana zaslutil, da bo Muriša na koncu umrla. In celo drugo polovico romana sem jo poskušal rešiti, pa je nisem mogel. Ko sem končal pisanje, sem imel neko poporodno krizo, kot je to običajno po pisanju romana, potem pa sem sčasoma ugotovil, da žalujem.
Skratka, šel sem skozi klasični proces žalovanja, kot da bi mi nekdo umrl v resničnem svetu, in ta roman je potem dobil nagrado kresnik. Ko so mi sporočili, da je dobil nagrado, je šla skozme elektrika. Prva stvar, na katero sem pomislil, je bila, da Muriša ni umrla zaman.
Živite v Prekmurju, za katero je značilna neka neotipljiva melanholičnost. Kako doživljate to pokrajino v primerjavi z recimo obmorskimi mesti?
Ta melanholičnost je kar otipljiva. Rad rečem, da je to stepska melanholija, ki ni toliko stvar naravnega pojava, ampak bolj z občutenjem človeka z ravnice. Verjamem, da ljudje z ravnice res obstajamo in da smo malce drugačni v nekaterih odtenkih svojega čustvovanja od ljudi iz npr. Alp ali Sredozemlja.
Po moje je to zaradi tega, ker na ravnici gledaš svet iz perspektive mravlje. Si spodaj, vse je daleč, nebo je visoko. In ta perspektiva ti nenehno govori, da si majhen, da se zavedaš svoje majhnosti in izgubljenosti.
Kar je verjetno drugače, kot če gledaš na svet s perspektive orla. Ampak napačno mislimo, da je ta stepska melanholija povezana z depresijo, umirjenostjo. Pa ni tako. Kajti ta zatiščanost potem omogoča neka intenzivna čustva.
Veseljačenja so v Panoniji recimo zelo intenzivna. Hitro gredo kozarci v zrak, veselice so burne. Ni res, da ljudje na ravnici samo sedijo v kotih, pijejo in zijajo v prazno. Po navadi so na mizah. (smeh) To je neka specifika panonskega prostora, čeprav je Prekmurje samo en fraktal tega.
V vašem romanu Namesto koga roža cveti skozi lik cigana Halgata na ganljiv način opisujete moč glasbe. In kako se ta dotakne tudi najbolj trdih src. Opisujete presunljivost zvokov violine, ki skorajda uročijo vsakega človeka. Kaj vas je napeljalo k pisanju te zgodbe? Se morda spomnite kakšnega prav posebnega prelomnega trenutka?
Kaže, da bo tale najin pogovor tekel po nekem sistemu sinhronicitete. (smeh) Čisto res je, ja. V otroštvu sem odraščal skupaj s cigani. Zelo sem bil povezan s to skupnostjo, ker sem imel srečo, da so bili v zaselku ob naši vasi, in mami mi je vedno dovolila, da sem se igral v njihovem naselju. Tega romana ne bi napisal, če ne bi Vlado Kreslin, ko je pisal pesem Namesto koga roža cveti, po nekem naključju bil pri meni doma v kuhinji.
Na lističu papirja je imel besedilo in ga je pravzaprav zapel, ne da bi rekel, da pesem govori o ciganih. To me je tako pretreslo. Skozi pesem se je namreč v meni obudil spomin na to cigansko druženje, in to ravno ob njegovi pesmi, saj je bil on prav tako povezan s ciganskimi glasbeniki. Tako da je pravzaprav on priklical ta roman. Takrat se spomnim, da se je kar hitro to sprožilo v meni in roman sem tudi hitro napisal. Pozneje sem Kreslina prosil, ali lahko po tem verzu naslovim roman.
Romska kultura se še vedno stereotipno dojema kot pomanjkljiva, manjvredna. Pa vendar v prej omenjenem romanu v glavnem liku vidite nekaj, kar smo t. i. civilizirane kulture izgubile. Kaj je tisto, kar imajo Romi?
Pišem roman, ki nosi naslov Kurji pastir, izšel bo konec leta. Je roman o mojem zelo zgodnjem otroštvu, s čimer se vračam tudi v to svoje zgodnje življenje z Romi. To, da mi je mama dovolila prestopiti nevidno mejo, ki je večina ni, je bila neka izjema. To je bil moj prvi stik z drugačnostjo. Takrat sem se, ne da bi vedel, začel soočati z drugačnostjo in ugotovil, da ni nujno slaba.
Kot otrok sem hitro opažal, da moji vrstniki gledajo cigane kot drugačne, in to v slabšalnem smislu. Če smo recimo skakali v daljavo, pa je cigan skočil najdlje, so rekli, drži, res je skočil najdlje, ampak je cigan. Kot otrok tega nisem tega tako doživljal – meni so se oni vedno zdeli boljši.
V ciganskem naselju je bilo vedno več solidarnosti, bilo je neko zavzemanje, funkcioniranje skupnosti, ki je v vaški skupnosti nisem prepoznal.
Še danes mislim, da je tisto, kar me je najbolj povezalo s to skupnostjo, njihova želja po svobodi, ki še danes ni ubita. Ta neka divjost v srcu, bi lahko rekel. Bil sem v veliko romskih naseljih, ne samo pri nas, tam prespal, se z njimi zbudil.
Ko se zbujaš v njihovem naselju, zjutraj čutiš veselje nad dnevom, čutiš lepoto prebujanja. In če to primerjam z našim svetom, vsaj tem delom Evrope, ki je popolnoma normirana, evidentirana, zaprta, potem mi zelo hitro pride misel, da so cigani še zadnje ljudstvo v tej Evropi, ki ni pokorjeno, ki nosi po eni strani v sebi to prvinskost, željo po svobodi in veselje nad življenjem.
Ko se zjutraj zbudiš, poln občutkov lepega, je verjetno drugače, kot pa, ko moraš sebe in otroke hitro obleči, se našminkati, skratka ne zamuditi tja, kjer te bodo priklenili k nečemu in te imeli do večera.
Veliko pišete o ljubezni. Toda ali bi jo lahko opisali v enem samem stavku?
Ljubezen je treba ljubiti.
Verjamete v srečno ljubezen?
Pri tem imam dve asociaciji: verjamem, ampak mi še ni uspelo napisati romana s srečnim koncem.
Kako to?
Ne uspe mi. Želim si. Manci Košir sem obljubil že pred leti, da bom napisal roman s srečnim koncem. Vsak roman sem pravzaprav začel z željo, da bi se končal srečno. Druga asociacija: verjamem, da je možna brezpogojna ljubezen. Samo brezpogojna ljubezen je zares ljubezen. Verjamem v tak odnos med dvema. Samo ne sme ga nadomestiti vse tisto drugo, kot so recimo želja po posedovanju, oblasti.
Ali pa ne sme priti do neke menjave. Opažam, da nekateri mladi pari super funkcionirajo, ampak vse po nekem procesu menjave.
Brezpogojna ljubezen, ki jo včasih začutim pri kom, je izražena na način, ko nekoga razumeš, poznaš njegove želje, čeprav ti to mogoče tisti trenutek ne ustreza.
Sicer pa mi že ljubezen literarnih oseb povzroča veliko težav, kaj šele moja lastna. (smeh)
Kolikokrat ste bili v življenju zaljubljeni?
Lahko rečem, da sem po malem vedno zaljubljen. To ne pomeni, da se z vsakim novim romanom zaljubim v novo žensko, ampak pomeni, da sem zaljubljen v življenje. Verjetno sodim med ljudi, ki se nenehno zaljubljajo. Spomladi se počutim kot kakšen bikec Ferdinand, ovohavam rože … (smeh)
Imam kužka, s katerim se dosti sprehajava. Tudi on se je navadil ovohavati rože. Želim povedati, da lepoto življenja odkrivam na vsakem koraku. Če nisi zaljubljen v življenje, v svet okoli sebe, težko pravzaprav kaj vrednega ustvariš.
Moderne ljubezni so, želeli ali ne, do neke mere e-ljubezni. Danes si ljudje ogromno izpovedujemo prek kratkih, skorajda instantnih sporočil. Kako dojemate integracijo tehnologije v naše najbolj intimne sfere?
Do tega ne znam biti kritičen. Sem bil med prvimi, če ne celo prvi med pisatelji pri nas, ki je začel uporabljati računalnik kot orodje. Sin je generacija računalnika in skupaj sva odraščala v tem. Sem med prvimi, ki so uporabljali socialna omrežja. Facebook še tisto leto, ko je nastal.
Prepoznal sem ga kot platformo, in sicer ne toliko v smeri marketinga, kot bolj v smeri umetniške uporabe, objavljanja. Tudi Instagram sem prepoznal kot nekaj, kar funkcionira.
Moja skupnost na Facebooku s poezijo ima že okoli 30.000 sledilcev, pa tudi na Instagramu objavljam poezijo. Prek socialnih omrežij sem spoznal ogromno ljudi, z veliko večino sem prišel v stik in s številnimi sem prijatelj tudi sicer. Skratka, nimam nobene slabe izkušnje.
Sem sočasen, a zaradi tega nisem izgubil navdiha, fascinacije nad svetom. Oziroma vsega tistega, kar pomeni ustvarjalnost. Seveda vem, da bodo šli številnim lasje pokonci, če boste to objavili, a mislim, da je ta stik v virtualnem svetu vendarle tudi stik.
V romanu Proti Severnemu vetru pisatelja Glattauerja lahko sledimo ljubezenski zgodbi v obliki e-sporočil, pri čemer se lika zaljubita, ne da bi se prej sploh kdaj videla v živo. Verjamete v ljubezen brez predhodnega fizičnega ogleda?
Verjamem na en drug način, kot je opisano v tem romanu. Verjamem, da obstajajo duše dvojčice. Pa s tem ne mislim fenomena zrcalne ljubezni, torej tiste ljubezni, ko se zaljubiš v nekaj na drugem človeku, kar je podobno tebi. Hočem povedati, verjetno obstaja neki duhovni vzorec, v katerega se lahko zaljubimo.
Ste imeli kdaj ostrega kritika svojih del?
Zvenelo bo čudno, ampak bolj ostrega kritika kot sem sam, verjetno nisem srečal. Mislim, da tu vodim. Sem zelo samokritičen, kar pa ne pomeni, da bi lastno delo dajal v nič.
Lahko razkrijete kaj več o romanu Kurji pastir, novem literarnem delu, ki ga že snujete?
To bo roman, ki bo verjetno začetek več romanov. Najprej sem mislil, da nikoli ne bom pisal o lastnem otroštvu, potem pa sem nenadoma začutil, da je nastopil trenutek, ko želim biti v tem svojem otroštvu, a ne na avtobiografski način. Rekel sem si, da bom poskušal čim globlje prodreti vanj, pri čemer sem si spet moral pomagati na te svoje načine.
Nisem še toliko star očitno, da bi se mi obudil tisti starčevski spomin, ki ga poznamo. Zato sem se s to metodo začel vračati v zgodnje otroštvo.
Prišel sem tako zelo daleč, da se zdaj spomnim vsake špranje na vsaki deski naše hiše, ki je že leta ni več. V bistvu me je pripeljalo tako daleč, da sem ta roman lahko začel s svojim rojstvom. Tako da, roman se začne na dan, ko sem se rodil, in zelo dolgo trajal tisti dan.
Naslovna fotografija: Nika Holcl Praper
