Vsak se je že kdaj znašel v trenutku, ko je opazoval svojo fotografijo, na kateri je bil star rosnih 20 in nekaj let. To je tisti trenutek, ko se nemo motrite v lastno mlajšo različico in se v navalu sladko-grenke nostalgije poskušate spomniti, kaj točno se vam je takrat pletlo po glavi. Ali pa v srcu. Verjetno se nekateri teh obdobij niti ne spomnite. Sploh tisti, ki ste šli po štirikrat na leto na absolventa.

Študija razkriva najpogostejša področja obžalovanja

Področja, kjer so starejše verzije posameznikov v relaciji do mlajše verzije sebe najbolj obžalovale, so bila izobrazba, kariera, romantična razmerja, starševstvo, odnos do sebe, zdravje, prijateljstvo in skupnost. To verjetno ne preseneča, saj pri večini posameznikov, ki so se hote ali nehote odločili v življenju furati zlato sredino, tvorijo temelje.

Razmerja: "Ne obupaj!"

Na področju odnosov s soljudmi je običajno največ nasvetov. Ti pa so si med seboj precej različni. Recimo: “Ne obupajte takoj pri ženski, ki ste jo spoznali in vam je zanimiva“ ali pa “Nikoli. Se. Ne. Poroči.“ Ter do nekoliko bolj optimističnih, kot so: “Nikoli ne obupaj v iskanju svoje boljše polovice. Zagotovo je tam nekje. Samo izogibaj se seronjam, pa bo vse okej.“

Vidite, polkovnik Frank Slade (Al Pacino) v filmu Vonj po ženski (Scent of a Woman, 1992) je imel prav, ko je mlademu Charlieju zrecitiral enega od svojih verbalnih biserov: “Dan, ko smo prenehali gledati naokoli, je dan, ko smo umrli.” Kot kaže, je iskanje boljše polovice sestavljeno iz temeljnega principa znanosti: do dobrega rezultata pridete izključno z metodo poskusov in napak. Srce boste na koncu verjetno prinesli posebej vrečki, ampak hej, vsaj poskusili ste.

Izobrazba: "Končaj faks!"

Študij je drugo najbolj nasvetov polno področje, kjer se že kar serijsko vrstijo obžalovanja o nedokončanih faksih. Če ste že zadnjih pet let točno dva izpita stran od diplome, obstaja velika verjetnost, da vas bo nekje na začetku štiridesetih popadla grenka bridkost.

Ko gre za izobraževanje, so si večinoma vsi enotni: “Ostani na faksu, ne glede na to, kako napreduješ v trenutni službi,” je eden izmed nasvetov. “Končaj faks!” pa je verjetno najbolj pogosta mantra, ki jo večina od nas pozna še iz svojih študentskih let. Vprašanje je le, ali ste jo poslušali od staršev ali od nekega ponotranjeno verbalizirane slabe vesti.

Odnos do sebe: "Bodi si zvest!"

Če ste ustvarili sebe, ste naredili že več kot polovico. Prestalo, kot pravijo vsi guruji, naj bi bilo relativno enostavno. Tu ni dosti za izumljati. “Ostani si zvest”, “Bodi to, kar si”, ter “Zavedaj se svoje vrednosti” so med najpogostejšimi priporočili, ki bi si jih starejše različice posameznikov položile na srce, če bi bili ponovno stari 20 let. Kot kaže, si jih bomo ponavljali še nekaj časa tudi v štiridesetih, pa čeprav se slišijo kot najbolj standardizirane različice nasvetov za obnašanje na prvem zmenku.

Finance: "Nekaj privarčuj ... a si tudi kaj privošči!"

Stara verzija svoji mlajši verziji na tem področju najbolj zameri to, da ni ustrezno varčevala. Kar je nekako razumljivo, saj res nihče ne želi biti star, že malo zoprn pa še s prepihom v žepu. Fino je imeti nekaj v prašičku že zato, da si recimo lahko kupite nov kočnik, saj bi radi na stara leta še vedno sami žvečili žemlje. Ali da si plačate ta boljše toplice.

Po drugi strani vsi vemo, kako ambivalenten je naš odnos do denarja. Zato nas ne čudi, ko so taiste starejše verzije svoji mlajši svetovale, da naj čim več potujejo in da naj se ne poročijo z nekom, ki ima preveč denarja. Iz kupa navzkrižnih si nasvetov nam je uspelo izvleči slednje: vsekakor imejte nekaj denarja na strani. Po možnosti svojega. 

Paradoks (ne)odločitev

Kar polovica vprašanih je obžalovala odločitve, ki so izšle neposredno iz njihovih dejanj, točno polovica pa je obžalovala to, da glede določenih situacij niso nič ukrenili. In če je statistika tukaj naravnost salomonska, potem nam ne preostane drugega, kot da izmerimo nekakšen indeks intenzitete obžalovanja. Kot kaže, se bomo glede določenih stvari v življenju vedno počutili bedno.

Vprašanje je samo, v katerih primerih bo beda bolj izrazita. Rezultat: bolj obžalujejo tisti, ki so v ključnih življenjskih odločitvah ostali pasivni. Se pravi, niso niti poskusili, ker so se bali poraza. Niso poslali tiste prošnje za službo. Niso rekli tisti punci, da jo imajo radi. Ali pa niso nekaj let poklicali lastne mame … dokler ni bilo prepozno.

Saj veste, kaj pravijo: tudi če se niste odločili, se je življenje že odločilo namesto vas. Vemo, tudi mi smo zavzdihnili. Naredimo torej krog in se vrnimo k polkovniku Franku, ki si o dvomu in odlašanju misli tole:

Da povzamemo: lahko se prebijete skozi študijo ter si, če ste vsaj malo piflarja, naredite zapiske. Za vse tiste, ki radi modrosti življenja raje užijete v dolžini formata radijskega komada, pa pripenjamo lahkotnosti bivanja prilagojen povzetek izpod notnega zapisa Baza Luhrmanna v znani deklaraciji Everybody's Free To Wear Sunscreen:

Naslovna fotografija: Profimedia