Poznate skrito sprehajalno pot, kjer redko srečate koga? Potem zna biti sprehod vaš optimalni hobi.
Razprava o različnih privilegijih
Verjetno se spomnite zgodb o debeluhih, ki so jih pripovedovali stari ljudje. To je bila namreč pred dolgimi desetletji čislana gospoda. Biti rejen je pomenilo biti bogat. Biti dovolj bogat, da si lahko jedel samo potico in belo kruhovo sredico. Danes pomeni obratno – prekomerna telesna teža je, statistično dokazano, povezana z nižjim družbenoekonomskim razredom.
Podobno je bilo s kuhanjem. Kuhalo se je doma, pa na počitnicah, pa za s sabo, pa sendviči so se delali, preden si imel naslednji dan šolski izlet. Kuhalo se je, ker ni bilo računice, da bi lahko ves čas jedli v restavracijah (pa tudi zato, ker je bila ponudba gostiln svoj čas precej klavrna). Skratka, kuhalo se je, ker se je moralo.
Zato je bilo samo vprašanje časa …
… kdaj bomo začeli gledati na gibanje v naravi kot na neverjetno veliko dodano vrednost. Kar tudi je, ampak ljudje smo pač smešni, in v enostavnih aktivnostih radi vidimo nekaj profanega. Sprehod je bil včasih samo prijetno in koristno zabijanje časa – zgolj to. Odpravil si se malo naokoli.
Po nekaj minutah so te začela vpijati drevesa, grmičevje, poljane in slabo uhojene poti. Skrbi so se razblinile. Vsake toliko si odkimal v pozdrav kakšnemu mimoidočemu. Od doma si šel, hodil si uro ali dve, brez posebnega načrta. Nič ti ni bilo treba doseči. Nobenih pričakovanj ni bilo.
Ko se tekma preseli v prosti čas
Danes bi radi bili najboljši tudi na področjih, ki niso zasnovana kot tekmovalni poligoni. Zato je včasih kar hecno, ko si recimo s pomočjo aplikacij merimo prespani čas. Ali pa število prehojenih korakov do tistega in onega vrha, ki ga dosežeš in ga potem, utrujen od tekme s samim s sabo, okronaš s pivom.
Da o privzetem motrenju in neprestanem preračunavanju vnosa kilodžulov niti ne govorimo. Kalibriranje in merjenje vseh dejavnosti, ki naj bi pomenile oddih od – dajmo kar direktno reči – neznosno stresnih služb, so postale neke vrste popoldanska in vikend služba.
Sprehodi – nova mantra o dobrem počutju
Ko smo ujeti v časovne in finančne sheme in ko je vsak prost termin do podrobnosti načrtovan, začnemo tisti čas, ki je namenjen samo nam, uživati kompulzivno. Ker smo se zanj pač borili. Za prost konec tedna, za popoldansko masažo, za podaljšane prvomajske počitnice, ki jih načrtujemo že zdaj. Zato ni čudno, da znotraj tega hektičnega kolesja brezbrižno sprehajanje pod krošnjami dreves razumemo kot malce perverzno dejanje nekoga, ki uživa takšno razkošje prostega časa, da si dejansko dopusti delovati po nekem vzgibu.
Predpisana pravica do gibanja
Hoja, ki je pač samo ena oblika svobode gibanja, pri kateri stimuliramo um, je postala predpisana. Sprehode smo začeli dobivati na recept. Svoboda gibanja se je tako postavila na nasprotni pol dolgih ur sedenja. Sedenje je novo kajenje, pravijo strokovnjaki, ki zmajujejo z glavo vsakič, ko pridemo javkati zaradi vnovičnega besnenja hrbtnih mišic ali bolečin v hrbtenici.
V resnici navaden sprehod ni čisto nič drugega kot pravica do tiste urice ali dveh prostega časa. Je kratko malo dejanje, ki ga zakrivi telo, ko se želi postaviti po robu večnosti sedenja. In da hoja pripada vsem, je nekoč lepo povzel tudi John F. Kennedy: "Plača je dobra, pa še do službe grem lahko peš."
Fotografije: Profimedia
