Tolkien proti Disneyju – prepir o škratih
J. R. R. Tolkien, avtor legendarne fantazijske sage Gospodar prstanov, in C. S. Lewis, avtor fantazijskega sveta Narnie, sta bila svoj čas (torej tam v drugi polovici 19. stoletja) dobra prijatelja, ki sta – tako si vsaj zamišljamo – vsako popoldne posedala po usnjenih kavčih britanskih salonov, kadila ukrivljene pipe in se kolegialno prepirala o tem, kdo ima boljše začetnice. Predvsem pa sta se družno muzala v svojem gnevu do Walta Disneyja.
Le zakaj? Jima je Walt ukinil letno vstopnico v Disneyland? Se jima je zdel samovšečen, ker svojega imela ni želel skrivati za inicialko? Še huje! Tolkiena in Lewisa je naravnost razbesnel Disneyjev risani film Sneguljčica in sedem palčkov. Kaj točno? Palčki! Oziroma škrati! Oziroma … dwarfi. Češ da niso bili primerni. Da so bili zmotno predstavljeni.
Lewis je zapisal: "Palčki morajo seveda biti grdi, a ne na ta način. In džezovska zabava palčkov je bila precej neumna." Če bi takrat imeli YouTube, bi Lewis najbrž posnel 35-minutni video o vsem, kar je narobe s Sneguljčico in njenimi sedmimi prijateljčki in mimobežno vse, ki se z njim ne strinjajo, oklical za krivoverne fantazijske analfabete. Ali kakorkoli so se že žalili pred izumom Twitterja.
Zanimivost: v slovenščini smo male prijatelje Sneguljčice poimenovali za palčke, medtem ko Gimlija in njemu sorodne pojave iz Gospodarja prstanov imenujemo škrati. V angleščini bi palčki tehnično bili 'gnomes' ('garden gnomes' so vrtni palčki, recimo), tako da očitno pri originalnem prevajanju Sneguljčice v slovenski jezik Disneyjevih škratov naša prevajalska stroka že takrat ni videla kot pravih škratov.
Tolkien sprva ni bil tako nastrojen kot kolega Lewis, je pa vseeno zelo jasno izrazil razočaranje, da so bile njegove priljubljene ljudske bajke z Disneyjevo Sneguljčico neokusno komercializirane. Da pa bomo lažje razumeli, od kod je izhajal – njegov fantazijski roman Hobit je v knjigarne premierno prispel ravno nekaj mesecev prej, preden je Sneguljčica udarila v kinodvorane, tako da so ljubitelji fantazijskih svetov v 19. stoletju nenadoma bili prisiljeni izbirati med komičnimi palčki, ki radi pojejo, in brundajočimi škrati, ki s sekirami sekajo glave orkom … in radi pojejo.
Če so Lewisa moreče dileme glede palčkov in škratov sčasoma prenehale preganjati, pa je Tolkien z leti postajal le še bolj zagrenjen. Med drugim je zapisal, da je Disney infantiliziral nekoč resne ljudske pripovedke in jih je spremenil v nekaj odvratnega v želji, da bi postale bolj dostopne neizobraženim množicam.
Walt Disney se na vse skupaj nikoli ni odzval.
Michelangelo proti Leonardu da Vinciju – prepir o sliki za mestno hišo v Firencah
Ah, renesansa. Zlata doba visoke umetnosti. In zlata doba imenitnih prepirov. Leta 1503 so v Firencah najeli Leonarda da Vincija, da bi za dvorano mestnega sveta v mestni hiši naslikal impresivno bojno sceno. Pretkani mestni veljaki pa so isto delo ponudili tudi takrat 29-letnemu pobalinskemu Michelangelu.
Vnel se je boj za naročnika. Da Vinci je Michelangelov slog označil za lesen, Michelangelo pa mu je vrnil s takšno slavo opazk in kritik, da je Leonardo kar pobegnil iz Firenc. Interes mesta v ozadju je bil, da bi oba umetnika v boju za to delo zrasla v svoji umetniški kakovosti. Firence, ki so se tistikrat ravno prerodile kot republika, so potrebovale umetniške mojstrovine, ki bi služile kot navdih ljudstvu, zato standardna ponudba da Vincija in Michelangela nista bili dovolj. Hoteli so več. Na koncu pa dobili temačen, depresiven rezultat.
Michelangelo nikoli ni prešel začetne faze slikanja, da Vincijeva stvaritev pa je bolj kot navdih ponudila vpogled v najbolj eksplicitne grozote vojn. Leta 1512 so se na oblast vrnili Medičejci in nekaj desetletij sicer potrpežljivo gledali da Vincijevo stvarjenje, potem pa leta 1565 čezenj napeli novo sliko. Takrat so bile neprecenljive umetniške stvaritve pač razumljene kot potrošna roba.
Poe proti Longfellowu – prepir o popularni poeziji
Morda vam je Edgar Allan Poe znan predvsem kot stvaritelj grozljivih podob z otožnim pogledom, svoj čas pa je bil tudi ugleden literarni kritik, ki ni skrival svojih izrazitih mnenj o tem, kaj konstituira za kakovostno pisanje. Bil je celo tako zelo oster kritik, da si je prislužil vzdevek Tomahawk Man. Njegov srd je občutil tudi Henry Wadsworth Longfellow, takratni veliki zvezdnik in profesor na univerzi Harvard. Longfellow se ni kaj dosti obremenjeval z dekreti visoke kulture pisane besede in je verzov lačnim množicam raje ponudil zvrhan koš popularne poezije. Edgarju Allanu Poeju se je seveda mešalo. Začel se je zelo javen, zelo grob in glede na listo sodelujočih v tem sporu tudi zelo pretenciozen spor.
Leta 1845 je Edgar Allan Poe namignil, da Longfellow krade material drugim ameriškim pesnikom. V svoji časopisni kritiki je med drugim zapisal (nekoliko parafraziramo zaradi prevoda): " … z opažanjem, da čeprav je polna lepot, je Longfellowa zbirka okužena z moralnim madežem – ali pa je to le preblisk naše domišljije?" Longfellow se ni nikoli odzval. Vendarle je bil veliki zvezdnik in njegov odziv bi za tisti čas pomenil nekaj takšnega, kot če bi se Helena Blagne odzvala na komentar nekega provokativnega YouTuberja s 500 sledilci. So se pa odzvali prijatelji in oboževalci, ki so pisali na časopis in branili dela njihovega zvezdniškega poeta.
A tudi Edgar Allan Poe je imel svoje podpornike. Zgodovinsko združenje iz New Yorka je celo povabilo Poa, da je imel govor o Longfellowu, kar je bila precej izrazita – in nekoliko pobalinska – klofuta literarni družbi. V nekem časopisu so celo zapisali, da je bil ta govor mišljen kot 'obglavljenje', a se ekipa v podporo Longfellowu ni dala. Vrnili so z obtožbami, da je Poe za poezijo Krokar (The Raven) kradel iz dela Ptica iz sanj (The Bird of the Dreams). Obe pesmi so objavili drugo ob drugi in označili kar 18 podobnosti.
Nauk? Časopisi so bili takrat kot Twitter v počasnem posnetku. Poe je uspešno ubranil svoja stališča, a postopoma prenehal napadati Longfellowa, čeprav je čas pokazal, da se ni tako zelo motil. Po smrti je Longfellow hitro zdrsnil v pozabo. Danes se ga v izbranih krogih spominjajo ne toliko kot velikega pesnika, ampak bolj kot mentorja številnim drugim umetnikom in finančnega podpornika tistim, ki so takrat njegovo pomoč resnično potrebovali. Njegove verze bržda še berejo priložnostni ljubitelji popularnega realizma s pastoralnimi motivi.
