Septembra so se Lahkonočnice na tematiko odnosov – pet slovenskih pravljičarjev je spisalo navdušujoče štorije za naše najmlajše, ki so jih potem znani dramski igralci starejše generacije glasovno interpretirali na 1. programu Radia Slovenije v že 55 let trajajoči večerni oddaji Lahko noč, otroci! – posvetile ključni popotnici, ki jo starejši damo svojim potomcem, ko jih učimo o teh in onih odtenkih medčloveških odnosov.
Ampak bolj kot smo na plano metali še tako osnovne parametre teh odnosov – od razumevanja in potrpežljivosti, do spoštovanja in ne nazadnje ljubezni – bolj smo ugotavljali, da si danes življenjski slog največkrat strukturiramo tako, da se odnosom v bistvu … ognemo. Kako naj potem svoje prestolonaslednike učimo nečesa, kar smo morda že sami pozabili?
Zato smo si skupaj z najmanjšimi predvajali teh pet novih Lahkonočnic, da preverimo svoje razumevanje medčloveških odnosov. Nekako se nam je kar dozdevalo, da cmokanje od nervoze na blagajni v trgovini, ker gospa pred nami vestno šteje kovančke, ali kričanje iz avtomobila na sovoznike, ker ne spoštujejo dejstva, da se nam mudi, mogoče ni tisto, kar bi najprej prenesli na mlajše generacije.
Odnos do sorojencev
Ah, ti naši bratje in sestre. Vir neštetih frustracij, odličen poligon za testiranje naših potegavščin, včasih pa morda edini, ki nas resnično razumejo. Poslušamo pravljico o Anžetu in Juretu, da se spomnimo, kako svoje sorojence včasih jemljemo kar preveč samoumevno. In kot samoumevno razumemo tudi to, da nas preprosto – štekajo. Ampak je treba vedeti, da tudi na čisto domačem pragu ne gre brez recipročnosti. In malce dobrega starega spoštovanja.
Rezultat: Po dolgem času sem poklical sestro, samo zato, da jo vprašam, kako je. Vprašala me je, ali nimam nič pametnejšega za početi, in prosila, ali ji posodim denar, ampak namen je bil dober. V SMS-u poslana povezava do Pižamine pravljice, potem ponovim klic.
Odnos do vrstnikov
Koliko odnosov iz osnovne ali pa morda vsaj srednje šole vam je uspelo razviti v trajnostne prijateljske vezi, ki vsaj približno držijo še desetletja pozneje? Več kot enega? Potem čestitamo. Kot mulci smo se namreč radi tiščali v mala otroška plemena in potem vse druge videli kot potencialne sovrage. Kar je včasih šlo tudi predaleč. Danes razumemo, da so zadaj bili kakšni ponotranjeni razlogi – Mojca, ki je imela ves čas vse ocene odlične in so jo imele vse učiteljice rade, je pač vzbujala zavidanje, odgovor na to pri devetih letih pa je, jasno, cukanje. Svojim otrokom moramo čim prej povedati, da morajo biti do vrstnikov prijazni, spoštljivi in uvidevni. Če ne zaradi česa drugega, pa vsaj zato, ker bodo mogoče nekoč njihovi delodajalci.
Rezultat: Edino sošolko iz srednje šole, ki jo še videvam na Facebooku, vprašam, ali bi mogoče imeli kakšno obletnico mature, da se po dolgih letih spet vidimo. Pove mi, da ima štiri otroke, posojilo in mogoče tudi covid in da je niti malo ne zanima folk, ki ga že četrt stoletja ni videla. Obenem jo zanima, ali je Mojca res ločena.
Odnos do učiteljev
Nekdaj v otroških očeh vrhovna božanstva, ki so ti znala z enim vprašanjem zagreniti celo šolsko leto, danes pa v odraslih očeh upehani in podplačani biseri človeštva, ki požrtvovalno sprejemajo našo mladež v upanju, da jih bodo naučili vsaj to, kako z ure s kazalci razbrati točen čas. Pozabimo, kako pomembno vlogo imajo v vzgojnem procesu, ko iz bebčkov, ki sprva ne ločijo korenja od letala, potrpežljivo ustvarjajo bodoče intelektualce. Medtem ko jim sodobni hiperaktivni starši grozijo s tožbami, če bo njihov sonček #3 žalosten zaradi slabe ocene.
Rezultat: Kolegici, ki je zdaj že lep čas učiteljica na ljubljanski srednji šoli, sem plačal kavo. Rekla je, da jo skrbi, da bodo z razredom spet kmalu imeli predavanja prek Zooma, ker jih bo potem pogrešala. Hudimana, nekaj mi je padlo v oko.
Odnos do sosedov
Komu ste v rosnih letih rabutali češnje, marelice ali jagode? Najbrž prav tistemu sosedu, za katerega so vsi v ulici, mlajši od 12 let, z vso gotovostjo verjeli, da je v resnici grozeča pošast, ki bi vsakogar, ki pride preveč blizu, pokončala z vilami, čekani ali vsaj grozečimi besedami. Vsi smo imeli sosede, pred katerimi smo bežali. In zna biti, da teh sosedov danes več ni. So le zgodbe, ki se jim čudimo, saj govorijo o srčnem in vedno prijaznem možakarju, ki je menda živel tri hiše stran. Kdo bi si mislil, kajne?
Rezultat: Najstarejše sosede v domači ulici pozdravljam z iskrenim nasmeškom. Vsi z nasmeškom ozdravijo. Razen Albert. Menda je pri osemdesetih odkril, da je v bistvu bolj introvertirane narave. Kdo bi si mislil.
Odnos so starejših
Ko si malček, se ti starejši zdijo le velike, počasne, godrnjajoče tvorbe, ki so skorajda izključno koristne le kot alarmi za kosilo. Prepozno izvemo, da so starejši v resnici izjemne knjižnice znanja in zgodb, ki odpirajo svetove, kakršnih nikoli nismo poznali. Ker smo jih, ko smo bili mali, tako ali tako videli drugače. Da je treba starejše spoštovati, je zato že stara mantra. Morda bi tole moralo biti celo na začetku tega besedila …
Rezultat: Sedeminosemdeset let staro nono sem pobaral po njenih zgodbah iz otroštva, da mi ubesedi nekaj razglednic iz časov, ko je iz okna vrhniške IUV tulila na mojo takrat najstniško mamo, da naj leti domov pripravit za kosilo. Nona je rekla, da se ji ne da še enkrat o tem govoriti, in mi raje ponudila štrudelj. Tudi okej.
Naslovna fotografija in fotografija v članku: Profimedia.
