Želite likovne stvaritve svojega naslednika deliti tudi zunaj družinskega kroga? Potem pošljite izdelke na natečaj otroških del 15. Cici umetnije, ki traja do 5. maja 2021. Več o natečaju lahko najdete na tej povezavi. Natečaj Cici umetnije skupaj z Lahkonočnicami vabi otroke k ustvarjanju na temo odnosov. Za inspiracijo pa še prej vabljeni k poslušanju pravljic o odnosih.
O čem govorijo otroške risarije?
Pedagogika si je vse bolj enotna v tem, da je v otroških risbah bolj malo naključil. Predvsem gre za metafore, pravi stroka, poznana tudi kot umetnostna terapija. Verjetno kopica črnih lukenj na risalnem listu ne bo razlog za kakšno alarmantno diagnozo. Sklepanje iz posamičnega na splošno torej odpade, za bolj natančno znanstveno razlago potrebujemo serijo risb, pravi stroka. To pa v praksi pomeni, da lahko odprete poseben arhiv, saj otroci rišejo neprestano. In ker verjetno ne boste delali analize vseh 1.468 risbic, velja nemara osvojiti samo nekaj splošnih navodil, kako dekodirati abstraktno otroško umetnost.
"Povej mi, kaj je na risbi."
Če želite spoznati otroka, se pogovarjajte o njegovih risbah, pravijo strokovnjaki. Težko bomo sicer v tem kratkem članku rešili vsa vprašanja o prevladujočih motivih otroških risb (navsezadnje se o tem pišejo disertacije in odpirajo posebni oddelki v katedrah psihologije), pa vendar je dobro razumeti nekaj ključnih elementov, kot so recimo:
Kdo je na sliki?
Je dete narisalo celo družino v bolj ali manj prepoznavni obliki? To pomeni, da vas in preostale družinske člane pripoznava kot pomemben del svojega življenja. Je vmes tudi kokeršpanjel, ki ste ga pred dvema letoma v solzah pokopali, da se pojavlja na otrokovih risbicah, pa vas navdaja s skrbmi, da živite v noveli Stephena Kinga? Kar mirno, to verjetno samo pomeni, da je otrokov spomin na Flokija še močno prisoten (in ne, da ga dejansko videva na ulici).
A preden zaključite kakršnekoli ugotovitve, raje vprašajte malega avtorja, kaj točno je na sliki. Prav neverjetno je, kako se tudi tisti bolj vase zaprti malčki radi razgovorijo, ko je treba pojasniti, zakaj je recimo drevo obrnjeno na glavo in zakaj je svojo mlajšo sestrico daroval vesoljcem.
Kako riše?
Ni kaj, umetniški slog je prisoten, še preden se naučijo brati! Način risanja nam včasih lahko pove več kot sama risba. Je mali s čopičem prebil risalni list, ko je risal portret svoje mame? To sicer še ne namiguje, da v sosednji izbi spi podalpska kopija Chuckyja, ne bo pa odveč, če potem pogosteje vržete oko na risbe. Če svoje izražanje izpopolnjuje tako, da s šestilom prebija glave svojih sošolcev, je to lahko dober namig, da otrok potrebuje pomoč. Morda pa imate doma frajerja, ki sebe nariše v dvakrat večjega kot preostale. Saj se vam najbrž že svita, da imate opravka s precej samozavestnim mulčkom.
Še beseda, dve o barvah. Strokovnjaki pravijo takole: veliko črne in vijoličaste uporabljajo otroci, ki so zahtevni. Po modri naj bi pogosteje posegali ljubeči otroci, prav tako pa je značilna za otroke, ki so bolj družabne narave, rdeča signalizira navdušenje, rumena pa naj bi namigovala, da je dete inteligentno.
Kaj pa linije?
Prekinjene in tanke črte naj bi nakazovale na previdnost, omahljivost, medtem ko močne, hitropotezne linije nakazujejo odločnost (in večjo verjetnost, da imate doma naslednjega Pieta Mondriana). Dalje: nenadni prelomi črt nakazujejo močna čustva, kot je recimo jeza, mehke, neprekinjene linije pa izražajo samozavest in občutek varnosti.
Risanje kot komunikacija
Dejstvo je, da se malčki bolje izražajo skozi barve in oblike kot pa z besedami. Razumljivo, saj še odrasli včasih ne znamo primerno ubesediti svojih čustev! In ker vokabular kljub svojemu bogastvu ni najbolj primeren medij za izražanja čustvenih stanj, morda ne bo odveč, da se tu in tam pridružite svojemu potomcu v skupnem risanju disproporcionalnih hiš ter po nebu posejanih vijoličastih marjetic z velikimi očmi. Risbe niso nič drugega kot odsev njihovega živopisnega notranjega sveta. V katerem je, na srečo, še vedno dovoljeno vse.
Fotografije: Profimedia
