Na voljo so nove, skrbno oblikovane Lahkonočnice, ki starše, skrbnike, vzgojitelje in otroke spodbudijo, da prepoznajo svoje strahove, jih sprejmejo, predvsem pa se jim zazrejo naravnost v oči. Pri nastajanju teh pravljic je strokovno pomoč ponudila mag. Mateja Štirn, psihologinja, pravljice pa ponovno pripovedujejo znani dramski igralci.
Na začetku: 0–2 leti
Strah pred tujci in odtujitvijo
Celo sveži novorojenčki prepoznajo in preferirajo obraz staršev, kot da iz višav v njihovo toplo posteljico zeva nepoznana faca. Otroci se zelo hitro 'navlečejo' na starše, sploh mamo, tako da se ločitvena tesnoba začne pojavljati že pri 6 do 8 mesecih in se potem, odvisno od uspeha pri iskanju zaposlitve, lahko nadaljuje vse do smrti. Le da to tesnobo na poznejši življenjski poti lahko sproži tudi odtujitev od drugih subjektov – morda od partnerja, morda od ljubljenega zlatega prinašalca, morda od Playstationa 5.
Ko smo otroci, je ta strah super zadeva, saj dramatično zmanjša možnosti, da bomo tujcu sledili v kombi samo zato, ker nam je obljubil čokoladne bombone. Občuten strah do tujcev pri otrocih zbledi nekje do okoli 2. leta starosti.
Strah pred glasnimi zvoki
Ker otroci še nimajo popolnoma razvitega senzoričnega sistema, jih nenadni ali glasni zvoki običajno prestrašijo in začnejo jokati. Zato si vsi novopečeni starši na svetu želijo, da bi že končno izumili straniščno školjko z neslišnim splakovanjem. Bodo pa naši mladički verjetno zajokali tudi, kadar glasno zagrmi, če se zunaj sproži avtomobilski alarm ali če vam iz rok nesrečno odleti ponev in nemudoma prekine težko pridelano tišino v hiši.
Strah pred kostumi
Kmalu se obeta noč čarovnic in če imate idejo, da bi svojega malega prestolonaslednika presenetili s kostumom klovna Pennywise iz grozljivke Tisto, raje izvedite plan B. Razen če je plan B kostum navadnega klovna. Za majhne otročičke so kostumi konfuzni, saj mala deteta nimajo pojma, kaj dejansko gledajo. Definitivno ne nekaj, kar so že videli prej, zato se največkrat odločijo, da je najboljša opcija takojšen preklop v glasen jok. Zato kar pospravite tisto lasuljo za kakšno drugo zabavo.
Predšolska faza: 3–4 leta
Strah pred psi in drugimi živalmi
Človeški možgani imajo nameščenih nekaj osnovnih sprožilcev za prepoznavanje nevarnosti, kar je bilo zelo uporabno v časih, ko te je lahko nekaj pojedlo takoj, ko si stopil iz jame, nekoliko manj uporabno pa je to v času, ko je večina zverin v naši bližini z nasilno genetsko mutacijo že predelana v miniaturne različice. A ker človeški možgani dobivajo posodobitve precej počasneje kot pametni telefoni, strah pred živalmi ostaja del odraščanja.
V teh letih otrok običajno zadržanost do živali lahko nadgradi še z lastno domišljijo in se tako prepriča, da mu bo bližajoči se koder polizal oko in potem pojedel njegovo roko. Pri tem najbolj pomaga, če je malček prek staršev veliko v stiku z živalmi, da ti strahovi hitro minejo.
Strah pred temo
Ko naslednjič ležite v temni spalnici, se zastrmite v temen kot sobe in začnite razmišljati, da morda nekdo stoji v temi. Hitro vam bo postalo neprijetno. Otroški možgani to počnejo ves čas, z vsemi koti sobe. In prostorom pod posteljo. Vestno skenirajo okolico in dovolijo, da jih domišljija vodi do najbolj bizarnih idej. In ko v tej temi morda nekaj zaropota, otroške misli producirajo precej drugačen scenarij kot odrasle. Vi začnete tuhtati, ali se zaradi tega hrupa splača lesti iz tople postelje, otrok pa bo verjetno hitro prišel do edinega njemu logičnega zaključka - da se mu bliža krvoločna pošast.
Strah pred spremembami
V teh letih otrok začne strukturirati svet okoli sebe. Ozavešča različne segmente okolice in jih postavlja na svoje mesto. Začne dojemati, kako svet dejansko deluje (o tem, kako nam potem še pri štiridesetih ni jasno, kako zares deluje, kdaj drugič). Zato jih lahko neznansko zmoti, če se v njihovem življenju zgodi opazna, pa čeprav za vas banalna sprememba. Že to, da recimo premaknete pohištvo ali pa zamenjate krožnik, s katerega je doslej vedno jedel večerjo.
Postajamo veliki: 5–7 let
Strah pred učiteljico oz. vzgojiteljico
Jasno. Le kdo ga ni imel. Tisti, ki smo se poskušali brez pretiranega učenja švercati čez naravoslovne predmete, smo se s tem strahom ukvarjali še vse tja do prvih študentskih zabav. Otroci v zgodnjih šolskih ali zadnjih predšolskih letih imajo predvsem strah, da bodo vzgojiteljico ali učiteljico razjezili. Finta je, da otroci ob prehodu v šolo še ne razumejo te nove avtoritete, niso jim še čisto jasna pravila in predvsem, kaj se od njih pričakuje. "Danes je Miha razjezil učiteljico, ker se ni hotel usesti in se zato potem ni smel z nami igrati," pove mali Lan. V skrbeh, da bo morda naslednji.
Strah pred poškodbami
V teh letih otrok odkrije, da mamica več ne more samo pihniti na rano in gre bolečina stran. Obenem so ti otroci že dovolj stari, da se spomnijo, ko so se nazadnje poškodovali ali zboleli in se soočali z bolečino. Sploh če so morali zato k zdravniku ali celo na urgenco in se je okoli te bolečine odvijala še dodatna drama, panika in stres.
Strah pred nočnimi morami
Nekje med zobnimi miškami in ozaveščanjem slabih strani realnosti se malčki počasi privajajo na to, kaj je resnično in kaj ne. Po besedah strokovnjakov je otežena nerazločljivost med nočno moro in realnostjo normalni del razvoja možganov – ko otrok ne ve točno, kaj se je res zgodilo in o čem je samo sanjal. Zato so nočne more nadležen strah tega obdobja. So pa to tudi leta, ko se otroci veliko več igrajo pretvarjanja, da so nekdo drug.
Foto: Profimedia
