Da ne zamudite prenosov velikih športnih dogodkov, kjer se bo Slovenija vztrajno borila za najvišja mesta, izberite za vas najboljši A1 TV paket! Raziščite nove fiksne pakete z internetom in televizijo ter z že vključenim Netflixom ali drugo vsebino po izbiri!
Preden začnemo, naj samo opozorimo, da nam je vsekakor jasno, da obstajajo ljudje, ki so se tudi brez vsakršnega zanimanja za šport razvili v povsem funkcionalne člane naše družbe in se zdaj čudijo tistim, ki si dnevni urnik oblikujejo okoli te ali one športne tekme, ki jo igrajo drugi ljudje, potem pa imajo običajno pretiran čustveni odziv na zmago ali poraz moštva, za katero navijajo (dolgoročno ali pa mogoče samo tisti večer).
Verjamemo pa, da tudi če pripadate skupini ljudi z averzijo do športa, radi poškilite na zaslon, ko se po igrišču, smučišču ali progi podi športnik, športnica ali ekipa, odeta v barve Slovenije. Naj vam povemo, zakaj.
Vir preproste zabave
Bolj kot zabavo imamo ljudje radi le eno stvar – pasivno zabavo. Zabavo, ki pride do nas. In šport na televiziji je najbolj pristna oblika pasivnega užitka. Sedimo na kavču, zobamo prigrizke in opazujemo telesno izpopolnjene sodobne gladiatorje, ki se za našo zabavo (no, in presneto dobro plačo v nekaterih primerih) potijo, spotikajo, žrtvujejo in – če gre vse po načrtih – zmagujejo.
Ker je šport dinamičen in nepredvidljiv, prežet tudi z veliko sreče in presenetljivih pripetljajev, je številnim bolj zabaven kot filmi in druge igrane vsebine. Zlasti za tiste, ki si ob tem adrenalin zvišujejo še s športnimi stavami.
Zgodbe o nepričakovanem uspehu
Ljudje obožujemo nepričakovane preobrate, šport pa je prepreden s krasnimi zgodbami o preboju spregledanih prek favoriziranih. Slovenija verjetno prav v tem pogledu ponuja ogromno razlogov za simpatiziranje. Ni lepšega kot to, da se slovenski športnik ali ekipa prebije na svetovni športni dogodek in tam potem pometa ali vsaj parira vrhunski konkurenci.
In slovenski športniki imajo vedno zelo gajstno konkurenco, takšno, ki ima pogosto večkratnik njihovega budžeta, za več sto glav večje podporne ekipe in ne potrebuje popoldanskega espeja, da dejansko preživi zunaj sezone. Potem pa pride neki Erik Janža iz prepihanih Puževcev na obronkih Goričkega in favorizirani Danski na evropskem prvenstvu zabije tak gol, da so se Slovenci začeli kar z vlaki voziti. Pa čeprav samo do Münchna. Če se vam ob tem ni milo storilo, imate kamen namesto srca.
Lepota človeške izjemnosti
Večina nas ve, da je najbolj impresivna fizična aktivnost, ki jo bomo dosegli, verjetno to, da bomo iz avta do stanovanja naenkrat nesli obe vrečki z nakupljeno hrano. Redki med nami bodo svojo voljo ponesli še do kakšnega pohoda na Šmarno goro, morda celo maratona, kaj več pa že ni v domeni s službo, otroki in položnicami obremenjenega smrtnika. Zato nas športniki, ki presegajo vse nam že tako nedosegljive fizične zmogljivosti, tako zelo fascinirajo.
Profesionalni športniki podirajo nepredstavljive rekorde v hitrosti in zmogljivosti, navijajo zmožnosti človeškega telesa do absolutnega maksimuma, navdušujejo z neverjetnimi atletskimi talenti in so kot takšni navdih, da se preostanek človeštva ne potopi v kolektivno prepričanje, da je bila naša vrsta narejena izključno za ležanje na kavču.
Univerzalni jezik športa
Ko je treba klepetati o športu, padejo vse ločnice. Ne glede na status, zaslužek, religijo, politična prepričanja, ideološke zablode in druge parametre, na podlagi katerih se ljudje radi pospravljamo v mehurčke, je šport povsem univerzalna tematika. Trenutki izjemnosti, trenutki razočaranj, trenutki nepopisne sreče – med navijači ni razlik. Ko zapiska piščalka, se tako vrhunski menedžerji kot tudi žalostni pesniki spremenijo v neotesane, podivjane manijake, ki jih poganjajo le vrčki piva, slani prigrizki in neobrzdana strast do profesionalizirane rekreacije.
Občutek skupnosti in pripadnosti
Šport povezuje ljudi. Ko se slovenski športniki podajo na nacionalne, evropske ali svetovne izzive, se država poveže v en navijaški glas. Šport vedno tvori zelo povezane skupnosti, kjer se ljudje v modrih majicah družno menijo o tem, zakaj sovražijo ljudi v rdečih majicah. Da povezovanje prek športa deluje, priča dejstvo, da se ljudje vedno tako radi trpajo na gigantske stadione, kjer s preplačanega sedeža, ki je ceni navkljub tako zelo oddaljen od igrišča, da spada že v drugo občino, kljubujejo brutalnim vremenskim razmeram in vonju tisočerih potnih teles ter evforično navijajo za drobne možiclje nekje v daljavi.
Užitek jim odtehta vse morebitne neprijetnosti. Raje so tam kot v udobju doma. Ker so na stadionu z drugimi navijači, povezani v eno kričečo enoto, predani izkušnji, ki je ni mogoče ustvariti nikjer drugje. Ta želja po pripadnosti pa je vendarle del človeške biologije – in v športu se neguje bolj kot marsikje drugje.
Fotografije: Profimedia
