"Počutim se kot bog!"

V bistvu je vsega kriv Pierce Brosnan. Daljnega leta 1992 se je na naših, takrat še malih in katodnih zaslonih pojavil film Kosec (The Lawnmower Man), v katerem je Brosnan igral znanstvenika Lawrencea Angela. In dr. Angelo je podrl dva stereotipa. Prvi je bil ta, da je bil za znanstvenika neobičajno atraktiven, drugi pa, da mu je uspelo 'naumiti' revolucionarno inovacijo, kar se v znanosti navkljub neštetim poskusom zgodi približno enkrat na stoletje. Zgodba na kratko: Dr. Lawrence zgradi virtualno okolje, v katero postavi svojega tesnega zajčka, tj. malce zaostalega sosedovega vrtnarja, ki v simulaciji resničnosti začne doživljati pravo umsko, čustveno in telesno renesanso. Priča smo neverjetni transformaciji: iz krotkega obdelovalca trat nastaja ultra senzibilen, nadpovprečno inteligenten in že kar malce mitološko intuitiven genij. V vsej tej superiornosti ga seveda zadene kompleks boga.


Iz filma v (virtualno) resničnost

O kognitivnih širitvah, ki naj bi jih spodbujala virtualna prostranstva, se trenutno piše na stotine strokovnih razprav, a bodimo realni: če vam je reševanje enačb s tremi neznankami delalo preglavice v analognem svetu, boste v virtualnem imeli podobno težavo, le barve bodo intenzivnejše. Bistvo virtualnih svetov leži drugje; njihov catch je namreč v potenciranju občutkov.

Če ste že poskusili Oculus Rift (zgornji video) ali HTC Vive (video pod tem odstavkom), veste, o čem govorimo: v virtualno okolje se enostavno potopite, predmete in osebe okoli sebe pa dojemate kot resnične, čeprav se obenem zavedate, da ste v računalniški simulaciji. Evforični občutki so tisti najmočnejši vidik teh multisenzoričnih okolij, ki povzročajo, da se še najbolj razumni Janez vzhičeno preda bogovskim 3D-uprizoritvam severnega sija ali pa prejme resno dozo strahu pred paranormalnim.

Tudi pisec tega sestavka se je soočil z virtualnim, ko je nekega dne povsem rutinsko vkorakal v predavalnico po novo porcijo znanja, namesto predavatelja pa je tam stala ekipa tehnikov, ki mu je nataknila virtualna očala in ga poslala v begunski kamp sredi Sirije. Poanta? Doživeti krizne razmere v prvi osebi, na interaktivni način. Izkušnja? Še kako resnična! 

Kako resnična? Poglejte naslednji video a pozor - pred ogledom zmanjšajte jakost zvoka, da vam ne bomo dolžni dveh ušesnih bobničev.

Kiber simptomi

Kako pa se na virtualno odzove naše telo? Trenutno se pereče debate gibajo predvsem okoli prilagajanja vida in ravnotežnega organa, simptome pa najbolje povzema pojem cybersickness. Tu so še psihološki vidiki, ki nekako spominjajo na tisto otožno noto, ki jo čustva uberejo po tem, ko se je iztekla še zadnja epizoda naše najljubše serije.

Prehodi iz virtualnega onostranstva v vsakdanji svet so še posebej turbulentna, spletna pričevanja uporabnikov pa so polna pravih pravcatih odtegnitvenih sindromov: veliko je govora o eksistencialnem mačku in nasploh o hudi bedi od sivine vsakdana, v katerega je virtualni pohajaček brutalno pahnjen po opravljeni simulacijski seansi. 

Fiktivna okolja, realni učinki

Brez panike, razlogi sitnega tehnofoba so povsem odveč. Virtualen maček je namreč ukrotljiv. Tako kot pri vseh avanturah tudi pri VR-ju velja pravilo zmernosti. Ne navalite na virtualni vlakec smrti, če vam je slabo že na cesti do Šentilja. Morda je smotrno najprej poskusiti virtualna okolja, v katerih ni dosti gibanja, da ne obremenite svojega senzoričnega sistema že takoj na začetku. Poskusite recimo s kakšnim obiskom Koralnega grebena ali lahkotnim pohajkovanjem po plažah Tasmanije.

Bodite pozorni tudi na časovno komponento; začnite z nekajminutnimi intervali. Vedite, da so VR-okolja naravnost ustvarjena za močna senzorična izkustva, zato računajte na telesne učinke. Prijetna okolja postanejo sanjsko-prijetna, grozljivke še grozljivejše, surrealistična hoja po robu na vrhu nebotičnika pa izzove realna fiziološka stanja: potenje, pospešeno dihanje, bitje srca, napetost v mišicah. Prava telesna reakcija na okolje, ki ga pravzaprav sestavljajo algoritmi in podatkovne strukture. Čista magija! 

Vzem' si ga na 'izi'

VR-okolja pa niso nujno adrenalinska, reakcija boj ali beg je predvsem stvar vaše izbire. Na voljo so vam različni ekosistemi, ki kar pokajo od kreativnosti. To so predvsem virtualne različice umetniških ateljejev, kjer si svetove ustvarite kar sami. Občutek vsemogočnosti vam bo dalo virtualno kiparjenje ali slikanje z Googlovo aplikacijo Tilt Brush (glej spodnji video).

Za katerokoli od kibernetičnih izkušenj se že odločite, ne pozabite na analogne pasti vsakdana; saj veste, to je tista dimenzija, v kateri ste pustili telo, ki potrebuje približno 2 litra tekočine na dan, nekaj obrokov ter dober spanec. Pa bon voyage!

Besedilo: Eva Kelt. Naslovna fotografija: Profimedia.