Upravljanje računalnikov z gibi rok
Ko smo prvič gledali Posebno poročilo (Minority Report) s Tomom Cruisom, nas je verjetno vse po vrsti navdušil futuristični nadzorni center, v katerem Cruise podatke upravlja s hitrimi gibi rok. Kot detektivski frajer s koreografiranim mahanjem rok premetava datoteke, išče osumljence in brska za naslednjim potencialnim morilcem. Ker v prihodnosti Posebnega poročila vedo, kdo je morilec, preden ta sploh stori umor. Še ena tehnologija, ki jo bom dal na seznam vseh obljubljenih.
Ta način upravljanja z računalniki je hipno postal standard v znanstveni fantastiki. Občudovali smo ga v Iron Manu 2 pa v Prometeju in ne nazadnje v najnovejši seriji Zvezdnih stez s podnaslovom Discovery.
A ne glede na to, kako fascinantno je ta tehnologija videti v filmski praksi, se prevedena v naš vsakdan preprosto ne bi obnesla. Če ste kadarkoli igrali konzolne igre s pomočjo senzorjev gibanja, kot sta na primer Xboxov Kinect ali Playstationov Move, dobro veste, da roke hitro postanejo utrujene, če jih že kratek čas držimo kakorkoli drugače kot parkirane na tipkovnici ali v naročju.
Poleg tega so roke naše esencialno orodje, ki ga uporabljamo tudi za odzivanje na raznolike stvari v svoji okolici. Zato kretnje, s katerimi bi po tej tehnologiji upravljali računalniške podatke, včasih izvedemo iz drugih razlogov. To se pripeti tudi v Posebnem poročilu, ko Cruise z roko 'drži' desetine odprtih datotek, potem v laboratorij pride Colin Farrell in se želi rokovati (v zgornjem videu ob času 1min 30sek). Cruise avtomatično seže po njegovi roki, a s tem gibom obenem pobriše vse datoteke, ki jih je držal v hologramski perspektivi.
Nepraktično, torej. Pomislite, da ste zadnje štiri ure vestno zlagali svojo elektronsko pošto po različnih imenikih, ko nenadoma zazvoni telefon. Ali pa vas zasrbi zadnjica. In glede na to, da se internet masovno uporablja predvsem za eno specifično dejavnost, pri kateri potrebujemo vsaj eno prosto roko, bomo verjetno še nekaj časa vztrajali pri dobri stari miški in tipkovnici.
Vsak klic je videoklic
Filmi so, kot kaže, prepričani, da bodo v prihodnosti vsi telefonski klici le še videoklici. Vsakič, ko se bomo oglasili, se bo na zaslonu ali pa kar čez celo steno odprl video, da se bomo lahko zelo osebno pogovarjali z drugo osebo. To na svoj način že obstaja. Imenuje se FaceTime in vsi ga sovražimo.
Videoklici so zabavni enkrat na leto, ko se en kontingent družine javi drugemu, ker živita na različnih planetih (no, mogoče za zdaj samo kontinentih), da lahko jasno vidijo, koliko so otroci zrasli in kako zelo se je zredila sestrična, ki je nihče ne mara. Za vse druge komunikacijske potrebe pa je videoklic zgolj nadležen vdor v našo zasebnost.
V ZF ga vidimo povsod. V Varuhih galaksije (Guardians of Galaxy) se klic pojavi kot velikanska hologramska stena, v precej starejšem Uničevalcu (Demolition Man) je to le mali zaslonček, v Zvezdnih stezah pa se tako ali tako vsa komunikacija na vesoljski ladji Enterprise odvija tako, da se prednje okno spremeni v pošastno velik FaceTime. In verjemite – nismo vsi ljudje estetsko kompatibilni s komično velikimi zasloni, kjer se vsaka naša obrazna malenkost poveča za 380 odstotkov.
Takole so si recimo konferenco z video klici predstavljali v Uničevalcu leta 1993:
V sklopu svoje realnosti ne poznam nikogar, ki bi redno uporabljal videoklice. In popolnoma razumljivo mi je, zakaj ne. Telefonski klic lahko sprejmemo kjerkoli in kadarkoli. Lahko se javimo, ko sedimo na straniščni školjki (in samo stisnemo mute, ko potegnemo vodo), lahko se javimo v postelji, na kavču, na pol goli, čisto goli, s slabo pričesko, s koščkom smokija, prilepljenim ob kotičku ust, ker se pred desetimi minutami nismo znali drugače soočiti s trenutkom nizkega krvnega sladkorja.
Videoklic pa zahteva, da smo vsakič, ko se odzovemo, videti kot spodobno človeško bitje, in ne kot nekaj, kar so predvčerajšnjim potegnili iz Ljubljanice. Obenem moramo tudi zavedno poskrbeti, da v naši okolici ni ničesar obremenjujočega – recimo tista posoda, za katero vztrajno trdimo, da smo jo že vrnili, ali pa kakšen žgečkljiv pripomoček rožnate barve, kot se je to zgodilo v video intervjuju za BBC.
Vsako obvestilo je hologram
Hologrami so že desetletja razumljeni kot vrhunec naše prihodnosti, zato nestrpno čakamo na trenutek, ko nam bo telefonska tajnica v prazen prostor projicirala prosojno podobo osebe, ki nam je pustila sporočilo. Tako nekako, kot se to zgodi v originalni trilogiji Vojne zvezd, ko R2-D2 predvaja sporočilo princese Leie ali ko posnetek preteklega dogodka v Prometeju gledajo kar prek demonstrativnih hologramov.
A po krajšem premisleku pridemo do dveh zaključkov. Prvič: vsi hologrami so precej kilavi; in drugič: precej nesmiselni. Prvi pravi dejanski hologram v naši realnosti, ki je bil videti precej bolje, kot smo pričakovali, je bil verjetno nastop Tupaca na koncertu Snoop Dogga.
Dogodek, o katerem so takrat pisali vsi mediji, ko se je davno preminuli raper pojavil na odru kot na pol prosojna 3D-projekcija. Fascinantno? Očitno ne dovolj, da bi se to razvijalo naprej, saj je podjetje, ki je bilo odgovorno za ta kvantni preskok iz ZF v realnost, kmalu zatem bankrotiralo.
Razlog? Preprosto ni dovolj uporabnih razlogov za razvijanje tehnologije hologramov. Najprej zato, ker nihče noče visoko resolucijske 2D-slike menjati za prosojno, migetajočo 3D-formacijo, ki ob daljšem gledanju povzroča migrenske glavobole, potem pa tudi zato, ker gre za pretirano količino podatkov, da se sporoči nekaj, kar lahko enostavno storimo v že poznanih, pa četudi ne tako zelo pompoznih oblikah.
Besedilo: Tim Lender. Fotografije: Profimedia.
