1. Godwinov zakon
Enega najbolj znamenitih zakonov interneta je že leta 1990 zapisal Mike Godwin. Sprva se je glasil takole: "Ko debata na Usenetu postaja vse daljša, se možnost primerjave, ki vključuje naciste ali Hitlerja, približa 1." Danes ta zakon velja za vse spletne diskusije. In če pogledam samo forume za videoigre, kjer poskušam svoje navdušenje nad tem hobijem deliti z drugimi, ta zakon še kako velja.
Osebno ne bi znal niti našteti vseh spletnih situacij, v katerih se je iz debate o neki popolnoma abstraktni temi nenadoma vse skupaj prevesilo v agresivno prepiranje, dokler ni bil nekdo oklican za gramatičnega ali faktografskega nacista, ali pa se je kakšen nič hudega sluteč revež, ki je le želel vztrajati pri svojih načelih, označil za reinkarnacijo samega Hitlerja. Z leti se človek na to kar nekako navadi, saj smo verjetno vsi, ki rekreativno visimo na spletnih forumih, sprejeli dejstvo, da anonimnost v ljudeh prebudi neko prej skrito, temačno plat osebnosti.
2. Poejev zakon
Zakon, ki ga ne smemo zamenjevati s pesniškim zakonom Edgarja Allana Poeja, saj je pod internetno različico podpisan Nathan Poe, ki je zakon opredelil v spletni debati leta 2005, pravi takole: "Brez mežikajočega smehca ali drugih očitnih prikazov humorja je na spletu nemogoče ustvariti parodijo fundamentalizma, ne da bi to nekdo zamenjal za resnično stvar."
Povedano drugače – če grem v tem trenutku na neki spletni forum in napišem, da trdno verjamem, da je Zemlja ploščata, bo kup ljudi verjelo, da je to v resnici moje prepričanje. Tega me lahko morebiti reši smehec na koncu stavka, a dejstvo je, da moramo biti pri fundamentalističnih teorijah še kako jasni, da jih uporabljamo v kontekstu šale, sicer si bomo na grbo nemudoma nakopali armado jeznih internetnih bojevnikov s permanentno vključeno funkcijo Caps Lock.
3. 'Rule 34'
Kar se tiče najbolj žgečkljivih vsebin na spletu, baje obstaja kopica pravil, a najbolj slavno je vsekakor t. i. Pravilo 34. Namiguje, da "če nekaj obstaja, obstaja tudi pornografska izvedba tega." Na to pravilo se na spletu sklicuje predvsem v navezavi na fiktivne in animirane like, saj je vsaka hollywoodska uspešnica vedno nekje kopirana tudi v svojo pornografsko parodijo.
4. Skittov zakon
Eno najslajših spletnih opravil je popravljanje slovnice v objavah drugih uporabnikov. In če pomislim na nekaj tistih primerov, ko je to zadišalo tudi meni, se spomnim predvsem, kako ta proces deluje. Napišeš popravek, potem pa pred objavo pet minut pazljivo bereš ta popravek v upanju, da ni v njem kakšne napake.
Tu vstopi Skittov zakon, ki veli: "Vsaka objava, ki želi popravljati napako neke druge objave, bo vsebovala vsaj eno napako." Pri tem se zakon dodatno razvije še s postavko: "Možnost napake v objavi je neposredno proporcionalna s sramoto, ki jo ta lahko povzroči avtorju objave."
Gre torej za nekakšno spletno različico lektorske resnice Murphyjevega zakona in če se vam je že kdaj pripetilo, da ste hoteli pokroviteljsko lektorirati neko objavo in pri tem sami pozabili na kakšen rodilnik ali dvojino, veste, da se v tem skrivajo prej nepoznani nivoji osebne sramote.
5. Pommerjev zakon
Enostaven in še kako resničen, zdi se, da celo iz leta v leto bolj. V 2007 ga je zapisal Rob Pommer in veli naslednje: "Posameznikovo mnenje se lahko spremeni z branjem informacij na spletu. Narava te spremembe je, da bo posameznik šel od stanja, ko nima mnenja, v stanje, ko ima napačno mnenje." Kar čutim, kako forumski odjemalci kolektivno kimamo ob tem razodetju.
Na koncu pa še dobronamerna opomba. Ker se internet nenehno spreminja, bomo verjetno v prihodnje priča vzpostavitvi novih pravil in zakonov. Morda boste pod katerim nekoč podpisani prav vi, bralec ali bralka tega članka. Zato se pri vseh bistrih dognanjih spletnih zakonitosti, ki jih želite deliti širšim občinstvom, podpišite s svojim pravim imenom. Predvsem zato, da čez 10 ali 20 let ne bomo citirali zakona, imenovanega po uporabniku SeksiGremlin822.
Besedilo: Tim Lender. Fotografije: Profimedia.
