Moram priznati, da so se mi kinematografi v zadnjih nekaj letih precej zamerili. Zelo verjetno je razlog v tem, da se s staranjem moja stopnja tolerance do nezaželenih šumov dramatično znižuje, nekako pa sumim, da se je precej poslabšala tudi splošna kultura obiskovalcev kina. Za to krivim skorajda izključno razvoj kino dvoran v prehransko-zabaviščne centre, saj imam občutek, da vse več ljudi hodi v kino zaradi poceni čipsa in salse, ki ga potem glasno hrustajo, medtem ko jim film na platnu ponuja bolj ali manj le začasno zvočno-vizualno kuliso, dokler ne zmanjka čipsa in se lahko posvetijo mobilnemu telefonu.
Obenem kino vstopnice niso tako zelo poceni, in ker nič na svetu ni tako udobno kot domači kavč, se kino centri po vsem svetu soočajo z rednim upadom obiskovalcev. A pametni ljudje s svežimi zamislimi že ustvarjajo izume, s katerimi želijo ogled filma v kinu spet spremeniti v edinstveno doživetje in nas tako zvabiti, da si kdaj še kakšen film ogledamo v sedečem položaju in oblečeni v kaj več kot spodnjice.
Kako preprečiti, da otroci ne pokvarijo izkušnje vsem drugim
So filmi, ki si jih interesno delimo z mlajšim občinstvom. Recimo večino filmov s superheroji, pa Transformerje, fantazijske filme in morda celo kakšen animirani film. Tako se lahko pripeti, da se v kinu znajdemo ob hiperaktivnem otroku, našopanem z gumijastimi medvedki in otroškim navdušenjem, kar pa zna biti ob želji po sledenju filmski zgodbi precej moteče za vse okoliške gledalce.
Da bi rešili ta problem, so v kino kompleksu Cinepolis v južni Kaliforniji odprli posebno igrišče za otroke, polno visokih plezalnih konstrukcij, toboganov in raznih živopisnih igral. A pozor – igrišče je za otroke odprto samo v času pred predstavo, ko se film začne, pa se igrišče zapre. Ideja je, da starši otroke spustijo na igrišče pred ogledom filma, da se tam utrudijo in potem v miru gledajo film.
Druga možnost, ki jo preizkušajo nekatere kino dvorane, so vrečasti (bean bag) stoli za otroke, da se med filmom ves čas ne presedajo, in če imate res srečo, celo zaspijo nekje na pol poti skozi uvodno špico. Spet druge kino dvorane pa imajo na voljo celo varuške, ki čuvajo deteca, medtem ko se vi brezskrbno odpravite ogled naslednjega Tarantinovega masakra.
Platna, ki so dejansko boljša kot televizija, ki jo imamo doma
Eden od vodilnih izzivov za kino dvorane danes je, da vrhunska oprema v paketu domačega kina ponuja legitimno boljšo izkušnjo kot ogled filma v kinu. Če pogumno zakopljete v svoj proračun, si lahko omislite televizijo z boljšo resolucijo kot resnično življenje, prednost pa je tudi v kontrastu, saj projektorji ne morejo projicirati črne barve na površino platen.
Zato so nekatere kino dvorane začele uporabljati LED-platna (v bistvu zaslone), ki omogočajo enako čisto in jasno sliko, kot jo uživamo na domačem televizorju na 24 obrokov. Le da ima kino zdaj spet prednost – njihov zaslon je gigantski!
Spoznajte Barco Escape, v letošnjem aprilu združen v konglomerat Cinionic. Njihovo skupni moto je "prihodnost kino doživetja". Kinodvorana Barco Escape ponuja 270-stopinjski panoramski ogled filma, z dodatnima zaslonoma levo in desno od glavnega, sredinskega. Poglejte video, da vidite, kako je to čudo vsaj približno videti v obratovanju:
Nekaj podobnega ponuja tudi format po imenu ScreenX, ki pa ga za zdaj uporabljajo skorajda izključno v Koreji. Črni panter (Black Panther) je bil prvi večji ameriški film, izdan v tem formatu, v prihodnosti pa si že obetamo, da bomo naslednje pustolovščine pogumnega ptička Poldija gledali v čudoviti 270-stopinjski 3D-tehniki.
Ponudba posebne kino izkušnje
Ob razvoju kino izkušnje se porajajo različni koncepti, kaj ponuditi obiskovalcem, česar doma ne morejo dobiti. Vonj po pokovki, ki jo hrusta nekdo drug? Klepetanje med napovedniki, čeprav so druga najboljša stvar, ki se zgodi ob obisku kina (recimo, da je prva ogled filma)? Ne, ponuditi morajo nekaj, kar seže preko zmožnosti naše dnevne sobe.
OurScreen.com recimo ponuja možnost glasovanja za katerikoli film, ki si ga vi in vaši prijatelji ali pa naključna skupina ljudi želijo ogledati na velikem platnu. Če film dobi dovolj glasov, se izvede projekcija filma, za katero je jasno, da jo bodo obiskali zgolj tisti, ki si resnično želijo izbrani film videti v kinu, in ne stotine tistih, ki pridejo tja samo zaradi poceni čipsa in salse. Ideja je fantastična, sploh zato, ker številni filmi niti ne pridejo v kina in si tako lahko nekoč Wet Hot American Summer vendarle ogledamo v formatu, ki si ga zasluži.
Popolnoma v drugo smer pa se razvija izkušnja z virtualno resničnostjo, kamor je med drugim že pristopil tudi Steven Spielberg in studii AMC (tisti, ki snujejo Žive mrtvece in Grozo). Skupaj s podjetjem Dreamscape ustvarjajo izkušnjo virtualne resničnosti za več oseb, v središče katere pa je še vedno doživljanje filma.
Ta VR-izkušnja teče vzporedno s filmom in ponuja nekakšno prvoosebno doživetje filma. Kar zna biti še kako zanimivo, če nas s tem posadijo v središče naslednjega Jurskega sveta in obdajo z lačnimi dinozavri, pred katerimi moramo bežati, kar je popolnoma neskladno z idejo ležanja na kavču in pasivnega opazovanja, kako vse to namesto nas stori Chris Pratt.
Besedilo: Tim Lender. Fotografije: Profimedia.
