#1 – Ugotoviš, da nimaš pojma o popravljanju mobilnih telefonov
Tisti, ki že od mladih let rekreativno 'šraufamo' računalnike, ker smo našli neki čar v tem, da si sami zamenjamo grafično kartico, drugim ljudem dajemo vtis, da se morda spoznamo na čisto vse oblike moderne tehnologije. Zato se pričakuje, da smo mi tisti, ki skočimo, ko signal na televiziji začne pokašljevati ali ko se tiskalniku zatakne papir. Nič drugače ni, če se potem nekega dne začne čudno vesti še mobilni telefon. In mobilni telefoni se znajo še kako čudno vesti.
A mobilna tehnologija je malce posebna. Vse tisto, kar imamo v računalniku, je tu nagneteno v malo šatuljico in neprodušno zaprto pred radovednimi amaterskimi finomehaniki. Zato je pristop k reševanju težav z mobilnim telefonom verjetno identičen tako pri moji sestri, ki komajda loči toaster od usmerjevalnika (router bi rekli tehno geeki), kot pri prijatelju, ki je eden redkih utečenih serviserjev za najbolj kompleksne tiskalne stroje v Sloveniji.
Oba najprej telefon resetirata.
Potem ga poskusita resetirati ponovno.
To je rutinski postopek vseh, ki smo kadarkoli imeli težave z mobilnim telefonom, ne glede na tehnično predznanje. In če ta ne pomaga, nas že začne grabiti panika. Kaj dosti drugih rešitev nam laikom namreč ni na voljo. Ponastavitev tovarniških namestitev je morda še tisti zadnji ukrep, a česar ne reši trdo resetiranje, redko reši še kaj drugega.
Od tu naprej je vsak poskus le niz čedalje bolj iracionalnih rešitev. "Kaj pa, če ga potresem." Koliko stvari v življenju je začelo delovati, če smo jih potresli? "Kaj pa, če vzamem SIM-kartico ven in jo ponovno vstavim?" In potem končno: "Kaj pa, če ga izklopim in poskusim pozabiti, da je z njim nekaj narobe, pa bo mogoče kar začel delovati?" Edini logični naslednji korak je, da že začneš brskati po spletu za cenami novih mobilnih telefonov.
#2 – Mrtev telefon začneš čutiti kot fantomski ud
Ko telefon ne dela, se začne v telesu sproščati čudna kemija. Živčno mencamo s prsti, grizljamo ustnico, pogledujemo proti telefonu, če se nas je usmilil in začel delovati, potem pa hitro ugotovimo, da je vsa tehnologija v resnici le zlovešča replika terminatorskega Skyneta, ki si tiho želi, da trpimo. Tik pred popolnim obupom, se prestopamo kot bivši odvisniki od nikotina, ki so zavohali cigareto.
Nekje na križišču živčnega zloma in popolne nemočnosti včasih pozabimo na dejansko stanje in kar nagonsko pograbimo telefon, da bi samo pogledali elektronsko pošto (kar je seveda samoiniciativna pretveza za gledanje YouTube posnetkov, dokler ne crkne baterija), potem pa se že osemnajstič spomnimo, da je vse, kar imamo pri roki, le ostarela Nokia 3210, ki se nam posmehuje iz predalnika, kamor smo jo nazadnje odložili pred 17 leti.
Ker se telefon seveda pokvari ob najbolj nemogočem času, recimo tik pred odhodom na dopust, na dopustu ali pa na začetku božičnih praznikov, se panično stanje le še povečuje iz minute v minuto. Problem se potencira, ker vsaka rešitev, ki jo imamo, vodi do tega, da podzavestno sežemo po telefonu, ker bi nekam poklicali ali nekaj pogledali na spletu ali pa se le potolažili s kakšno zabavno aplikacijo. Na koncu fokus končno preusmerimo v večurno iskanje garancijskih listov.
#3 – Nenadoma se zaveš, kako prazno je tvoje življenje
Vsakdanje stvari brez mobilnega telefona postanejo moreče in dolgočasne. Kdaj ste recimo nazadnje sedeli na WC-školjki brez mobilnega telefona? Mislim, da smo že vsi pozabili, kako grozovito dolgočasno je v resnici to biološko opravilo (v slogu devetdesetih si potem kratimo čas z branjem teksta na tubi zobne kreme). Ali pa, kdaj ste nazadnje uporabili javni potniški promet in se medtem niste zamotili z mobilnim telefonom? Ko nimaš operativnega mobilnega telefona, si nenadoma potegnjen 30 let v preteklost, ko se zaveš, da so ljudje imeli s seboj knjigo ali pa so preprosto morali pretrpeti daljše obdobje čistega dolgčasa.
#4 – Sprejmeš stanje in se do nadaljnjega preleviš v jamskega človeka
Čas brez telefona sčasoma postane čas refleksije. Ko se vdamo v usodo, začnemo spet opazovati svet okoli sebe in se kot srnice, ki prvič stopijo na rosno trato, s previdnostjo in rahlo navdušenostjo posvetimo stvarem, ki so nam včasih bile dragocene. Odpremo kakšno dobro knjigo, ki se je zadnje desetletje potrpežljivo prašila na polici, zastrmimo se v sinje modro nebo ali pa radostno poplesavamo po kakšni kmečki koči s preostalimi reveži brez mobilnega telefona (pač, ugibamo, da je to dejanska aktivnost za ljudi, ki niso ves čas osredotočeni na ta ali oni zaslon).
Biti nekaj časa brez mobilnega telefona se potem vedno izkaže za nadvse osvežujoče. Omogoča, da za trenutek prisilno opustimo FOMO, se sprostimo, pustimo, da vsaj za uro ali dan svet odbezlja mimo nas in zaužijemo stvari, ki jih običajno spregledamo.
Kljub tej realizaciji pa se moramo na koncu sprijazniti z dejstvom, da smo vendarle leta 2018. Da je danes biti brez interneta tako, kot če si brez tekoče vode (samo še za odtenek bolj bedno, če smo čisto fer). In če imamo v žepu igračko, ki nam ponuja vse oblike digitalne zabave, zakaj je ne bi uporabljali? Saj smo kot mulci gledali številne filme o prihodnosti in sanjali o premnogo inovacijah, ki nam bodo popestrile življenje – menda jih zdaj, ko jih imamo, ne bomo ignorirali.
Vseeno pa se je vsake toliko le treba odklopiti. Tudi če za to poskrbi usoda in nam pokvari telefon. Že zato, da se ohranjamo natrenirane za morebitno zombi apokalipso, ko bodo vsi mobilni telefoni uporabni le še za metanje in bomo ponovno komunicirali z dimnimi signali in pestmi.
Fotografije: Profimedia
