Poznate tisti občutek, ko se enkrat slučajno znajdete na avtocesti A1, drveči iz Ljubljane proti Kopru, in se nekje okoli Postojne planeti ravno tako poravnajo, da ste na cesti skorajda popolnoma sami? Pred vami se odpre čudovita asfaltna ravnina z rahlim spustom in desna noga nenadoma postane neznansko težka. Želi, da pritisnete na plin. V mislih se že poigravate z idejo, kako bi svojega hyundaia, ki ste ga ravno to poletno sezono na sveže preobuli v čisto nove continentalke, da se zdaj drži ceste kot plesen sira, pognali na maksimalne obrate in v navalu adrenalina zasedli zadnjo četrtino hitrostnega števca.
A k sreči prevlada razsodnost. V resničnem svetu je divjanje z avtomobilom prej ali slej obsojeno na slab konec. Je preveč nevarno, preveč neodgovorno in preveč drago. K sreči obstajajo alternative – recimo računalniške simulacije vožnje z najhitrejšimi avtomobili na svetu, ki jih gamerji poznamo pod skupnim imenovalcem dirkaške simulacije. Ta zvrst video iger vidno napreduje iz generacije v generacijo. A čeprav so dirkaške simulacije danes že zelo kakovostne, ne morejo dostaviti veliko več kot le arkadno zabavo brez pristnejšega občutka vožnje. Tisti najbolj angažirani si sicer dokupijo pedala in volan, a na koncu še vedno pogrešamo najbolj ključen element doživetja prave vožnje – fizični občutek stika z avtomobilom in cesto.
Dirkaški simulator, ki se ne šali
Za optimalno doživetje divjanja z avtomobilom (in posledično testiranja, kako dobro bi se v resnici znašli pri nenormalno velikih hitrostih) se zdaj ponuja edinstvena priložnost – simulator [reys]. To ni več igrača, ampak 200-kilogramska konstrukcija jekla in aluminija, ki se bohoti s tremi velikimi monitorji in namenom, da se uporabnik v simuliranju hitre vožnje kar najbolje približa resničnemu doživetju. Podobno izkušnjo je mogoče doživeti samo še v kakšnih večmilijonskih objektih, namenjenih prav testiranju dirkaških sposobnosti, kar za redke izbrance skrivajo recimo v tovarnah moštev formule 1.
Zasnova je nadvse preprosta – srečnež se posede v realističen dirkaški stol OMP, opremljen z masivnimi varnostnimi pasovi, kot v pravih dirkaških avtomobilih, položi stopala na stopalki za plin in zaviranje, ki spominjata na stopalke v dirkaških avtomobilih Le Mansa, in se, obdan s tremi 49-palčnimi visoko resolucijskimi 144 hz LED-zasloni ter zvočniki, zvezani DTS v surround sistem, pripravi na dirko svojega življenja.
Fizično doživetje hitre vožnje
Kar doživetje v takšni napravi najbolj očitno loči od igranja dirkaških simulacij z domačega kavča, pa je prav prej omenjena fizična komponenta občutenja vožnje. Govorimo torej o t. i. haptičnem simulatorju. O simulatorju, ki omogoča dojemanje izkušnje na vseh nivojih, v vseh dimenzijah in kar šestih smereh svobodnega gibanja. Pomislimo za trenutek, kaj je tisto, kar nam ponuja največ informacij med vožnjo, ko dejansko vozimo avto? Fizični občutek, naš stik z avtomobilom in cesto. Ko zapeljemo čez del cestišča v granitnih kockah, čutimo tresenje avtomobila, ko pospešimo, čutimo, kako nas potisne ob sedež, ko z veliko hitrostjo zapeljemo v ovinek, čutimo, kako nas sile vlečejo vstran, in ko s kolesom nabašemo na luknjo v cesti, čutimo, kako se je naslednji servis avtomobila ravnokar podražil še za 200 evrov.
Simulator [reys] je ustvarjen na tej premisi. Da ne simulira samo vožnje, ampak tudi občutek vožnje. In le kaj je boljšega, kot na lastnem telesu doživeti občutek, da drvite 270 km/h, izkušate svoje sposobnosti pri najvišjih obratih in zunaj okvirov realnih posledic občutite enkratni trenutek, ko se adrenalin, strah, navdušenje in vsi Newtonovi zakoni združijo v najbolj realističen prikaz dirkanja po asfaltu. Ko boste to izkusili, naj vas ne preseneti, če boste na koncu dirke dejansko utrujeni. Če vam bo po hrbtu spolzela kakšna kaplja znoja. Upravljanje vozila pri takšnih hitrostih ni enostavno. Je zajeten fizični napor, ker to potem ni več igrača, ampak stroj, ki ga upravljate ne le s svojimi sposobnostmi, ampak s celotnim telesom in seveda tudi – čustvi.