Marsikomu ideja, da bi doma imel kamero, ki bi radovedno kukala po stanovanju, za zdaj še ni najbolj udobna. Vendarle smo zelo zaščitniški do tistih skrivnih trenutkov, ko v spodnjicah in nogavicah zajahamo kavč in potonemo v svoje najbolj nedostojanstveno stanje. Zadnje, kar bi želeli, je, da kakšna kamera v stanovanju to predvaja neki tretji osebi. Glede na te in one tehnološke vdore je to razumljiv strah.
Zasebnost na varnem
Da bi bili čim bolj pomirjeni, se pri nas doma nismo odločili za samostojno kamero, ampak kamero, ki je del sistema A1 Smart Home, saj je tako celosten nadzor nad napravami popolnoma v naših rokah in lahko po mili volji vklapljamo in izklapljamo vse tiste sorodne gadžete. Ti so namreč vezani na skupni fizični usmerjevalnik z lastno zaščito, ta pa je potem priklopljen še na internetni usmerjevalnik, ki ima ravno tako svoj požarni zid. Pa da vidim predrzneža, ki se bo prebil čez vso to zaščito samo zato, da lahko gleda, kako dremam na kavču.
S tem so bili pomirjeni tudi ostali člani gospodinjstva, vedoč, da se neki kitajski heker ne bo naslajaj nad našimi bedastimi pogovori o ceni bio ovsenih kosmičev vs. navadnih ovsenih kosmičev, in tako smo kamero z odprtimi rokami sprejeli kot dodatek, ki bo v naši odsotnosti bedel nad domovanjem.
Prve dni smo to mono-očesno čudo sicer koristili predvsem zato, da smo iz službe opazovali našega mijavkastega kosmatinca, kako zamišljeno strmi skozi okno in v sebi bržda premleva interni monolog o paradoksalnosti Schrodingerjeve mačke (čeprav bolj verjetno le tuhta, kako naj si ustrezno razporedi naslednjih 18 ur spanja), sčasoma pa se je pričela razkrivati nekoliko širša uporabna vednost te napravice.
Kamera pomirja
Kako koristna je kamera v domu, je postalo jasno že po nekaj tednih uporabe. Natrpani urniki, slabo upravljanje časa in neprestano premetavanje obveznosti pri nas doma pogosto povzroči, da pozabimo na malenkosti. Male, a pomembne nujnosti hitro postanejo viri neizmerne panike in točno tu je možnost priklopa na domačo kamero omogočila premnogo pomiritev.
Zdaj je namreč usmerjena tako, da vidimo točno tisto, kar nam je največkrat načenjalo živce, ko so nas začeli loviti temačni dvomi. Je likalnik izklopljen? Preverim na kameri. So vsa strešna okna zaprta, ker bo vsak čas nevihta? Preverim na kameri. Nekdo se je napovedal, da pride popoldne na obisk. Preverim na kameri, kakšno razdejanje imamo doma, da vem, koliko prej moram domov, da stanovanje spremenim v vsaj približno sprejemljivo socialno okolje.
Potem pa smo imeli v zadnjih letih v našem okolišu še par poskusov vdora v stanovanja. Vrhunec predrznosti je bil, ko so nam kar iz kolesarnice za hišo ukradli dve kolesi. Tako naju z drago zdaj pogosto preganja strah, če so vse najine dragocenosti na varnem, ko za več dni precej očitno zapustiva domovanje. (Ko rečem dragocenosti, ona seveda misli na svoje čevlje in zlatnino, jaz pa na Playstation.) Tudi tu kamera ponudi dobro mero pomiritve, saj zaznava in beleži gibanje v času, ko smo vsi družinski člani odsotni.
Na zadnjem potovanju sva tako na mobilni telefon redno dobivala obvestila o zaznavanju premikov v stanovanju. Seveda jih je k sreči sprožal maček, a vedeti, da kamera vestno preverja, kaj se dogaja, nama je dalo občutek miru. In če se kadarkoli zgodi, da kamera ujame kaj bolj nezakonitega kot le nočno tavanje domačih ljubljenčkov, lahko posredujem veliko prej kot dneve kasneje, ko se vrnem že popolnoma v oguljeno stanovanje.
