Skoraj pol stoletja potem, ko je bilo prek interneta poslano prvo sporočilo, mi je splet okoliščin omogočil, da se znajdem na tej pomembni točki sodobne zgodovine. Ko sem potem dejansko stala v sobi, iz katere se je prek modema poslalo prvo sporočilo na svetu, se mi je zdelo nekako tako, kot da mi je nekdo dal možnost, da vidim Kitajski zid iz vesolja. Pridružite se mi na tem kratkem, a čustveno intenzivnem sprehodu v sobi, kjer se je rodilo medmrežje.
Točka, na kateri se je začela pisati zgodovina interneta
Naj začnem s kratkim uvodom v stvaritev, brez katere si danes marsikdo ne predstavlja vsakdanjega dela in zabave, ampak celo opravljanja čisto osnovnih bioloških potreb. Internet je zasajen v vse naše pore, a le redko se vprašamo, kako se je vse skupaj začelo.
V 60. letih prejšnjega stoletja se je v ZDA dogajalo marsikaj, verjetno pa smo si to dekado najbolj zapomnili po vietnamski vojni, hipijevskem gibanju ter seveda 20. juliju 1969, ko je človek prvič stopil na Luno. Le tri mesece pozneje pa se je zgodil prvi prototip interneta, tako imenovani ARPANET (Advanced Research Projects Agency Network), projekt, ki je po mnenju večine prebivalcev tega planeta dokončno upravičil bahavo visoke proračune, ki jih je vojska sicer namenjala invazijam na drugih kontinentih. Tokrat je bil cilj bolj miroljuben – razmišljalo se je prioritetno o tem, kako omogočiti čim bolj učinkovito komunikacijo med oddaljenima točkama.
Da se je zgodilo sporočilo med tema dvema oddaljenima točkama, pa je moralo glave stakniti skupaj kar nekaj briljantnih umov. Tako je naneslo, da se je vzpostavilo sodelovanje med Univerzo Kalifornije v Los Angelesu in Raziskovalnim inštitutom v Stanfordu. Tam se je potem vse skupaj začelo. In tam je zdaj svoj odtis pustil tudi Mozaik.
Dotik samega začetka
Odpravim se v univerzitetno središče Univerze v Kaliforniji, ki ima več kot 150 oddelkov, natančneje v eno izmed stavb elektroinženiringa in računalniške znanosti, v kateri se je rodil internet. Po univerzitetnem središču vsak dan mrgoli 45.000 študentov, ki brkljajo po svojih mobilcih in grem stavit, da jih večina niti ne ve, da so na zgodovinskem kraju. Internet pač konzumirajo kot mi tekočo vodo iz pipe, in ko so enkrat stvari samoumevne, se pač ne sprašuješ o nastanku. Tudi sama nisem tuhtala o nastanku elektrike, ko sem kot najstnica zaljubljeno gledala Nirvanin Unplugged, zakaj bi torej z začetki spleta morili nič hudega slutečega mladostnika na Snapchatu?
Soba s številko 3420
Odpravim se v tretje nadstropje t. i. spominske sobe interneta, ki je znana tudi kot soba #3420. Resno, sliši se hudo epsko, pa tudi občutek je tak. Toda pred mano v estetskem pogledu ne stoji nikakršno futuristično čudo. Zgolj velik bel stroj v obliki omare, ki tvori prvi del internetne opreme. Na svetu. Narejena in usposobljena je bila za pošiljanje prvega sporočila na svetu, ki je potovalo med Univerzo Kalifornije v Los Angelesu in Stanfordom.
Na velikanskem računalniku piše Interface Message Processor, kar mi povzroči malo kognitivne disonance. Ne vem veliko o procesorjih, a kolikor mi je znano, danes niso več v velikosti garderobne omare; današnje različice lahko primerjam z velikostjo svojih kontaktnih leč. Drugi del je notranjost mašine. Ko mi pokažejo modem v velikosti sesalnika, se kar malce zdrznem. Če bi leta 1969 hotela uporabljati internet, bi moje stanovanje potrebovalo eno sobo več. Pa vendar – ogromna kišta je delovala!
Prvo sporočilo, poslano prek interneta
Za konec morda še podatek, ki si ga je vendarle vredno zapomniti: prvo sporočilo je bilo prek interneta poslano 29. oktobra 1969 ob 22.30, poskus pa je izvedel študent Charley Kline. Sporočilo se je glasilo: “Lo”. Moralo bi se glasiti 'login', a se je sistem sesul, preden jim je uspelo poslati celotno besedo. Uro pozneje jim je uspelo. “Login” je v realnem času švignil dobrih 600 km severneje v Stanford. In ostalo je zgodovina.
Naslovna fotografija: Profimedia. Fotografije v članku last avtorice besedila.
