“Čau. Danes ob 8h pred Kinom Šiška.”

Bili so časi, ko so bila sporočila omejena na 160 znakov. In če ste bili – tako kot jaz – v tistih časih ravno pahnjeni čez rob maturitetne zrelosti, potem so vaši zmenki preko SMS-ov delovali precej suhoparno. Dopisovanja so bila kratka, malce štorasta in – če govorimo o čistih začetkih – brez smeškov.

Razloga sta bila vsaj dva: kot prvo se je vsako sporočilo daljše od 160 znakov avtomatično razdelilo v več sporočil, takrat pa za vsako sporočilo plačali resne cekine (radosti neomejenega pošiljanja SMS-ov so prišle pozneje – veliko pozneje). In kot drugo: pošiljanje tekstovnih sporočil, pri katerih si moral po dva- ali trikrat pritisniti eno izmed številk na telefonu, ki so si delile celotno abecedo, se je kvalificiralo med prave male ročne spretnosti. Zato smo bili na začetku vsi kratki in jedrnati. Romantika je prišla pozneje.

“Pa mobilni telefon ima nonstop s sabo.”

Še dobro se spomnim, kako je do mene nekega spomladanskega večera leta 1998 prišel sosed. S seboj je prinesel takrat pri njem že vedno prisotno Nokio 8110. Oprostite tejle naivnosti, ampak moje ključno vprašanje v tistem trenutku je bilo, v čem je finta, da pride do tebe nekdo v copatah, medtem ko v rokah drži prenosni telefon? Diskrepanca med miniaturno razdaljo in potencialno uporabnostjo telefona se mi je zdela nevzdržna. Zaključek: tip je pozer.

Naslednji dan sem hitela prijateljici, prav tako sosedi, razlagati, kako je do mene prišel model z bananastim mobilcem in kako je kar sredi najinega pogovora prejemal sporočilca, se ob njih muzal, meni pa je ob vsakem naslednjem pisku bolj vrtelo zrkla. Pa saj ni bil srčni kirurg, da bi moral biti ves čas dostopen! Pol leta pozneje sva v rokah držali vsaka svojega Sony-Ericssona (to je bil model GH388, ki se ga je prijelo ime 'cegel') in si pisali sporočila o stvareh, ki sva si jih vsa ta leta pred prihodom mobilne telefonije pripovedovali kar skozi okno.

Še opazila nisem, kako smo se nenadoma znašli v času, ko je SMS-sporočilo postalo tako pomemben format komuniciranja, da si brez njega skorajda nismo več znali predstavljati vsakodnevnih interakcij.

Preobrat v pozdravljanju

Sčasoma pa je postal naš odnos do teh kratkih sporočil, ki so nam pozneje že dovoljevala razkošnih 160 znakov (s presledki!) nekoliko ambivalenten. Ko se je desetletja ustaljeni pozdrav Kako si? začel spreminjati v Kje si?, nas je kar naenkrat zaskrbelo. Se spreminjamo v družbo, kot jo je leta 1984 opisoval Orwell z znamenitim sloganom Veliki brat te opazuje? A kritična distanca, ki je bila rezervirana za napol akademska razpravljanja, se je razblinila tisti hip, ko je bilo treba mami javiti, da naj za pol urice odstavi golaž.

Praktičnost SMS-anja je prerasla tudi najhujše skeptike. In bila je kot nalašč pisana na kožo vsem, ki smo rojeni z zamudnim genom. Kar naenkrat smo se lahko v živo javljali nekomu, ki nas je že 25 minut čakal pred Namo. In se mu tako vsaj malo odkupili za svojo bedno navado. Ali pa tudi ne.

Slovarček za pisanje zamudniških SMS-ov pa je bil - in še vedno je - sledeč:

Taista praktičnost je kmalu pokazala še svojo drugo plat. Kar naenkrat smo prek SMS-sporočil sodelovali v nagradnih igrah, glasovali, se naročali na tedenske SMS-horoskope in sodelovali v trapastih verižnih SMS-pismih (no, prej mislih, kot pismih, znaki so le bili dragoceni).

Digitalni odnosi

Takoj ko je SMS začel dopuščati večje število znakov, s katerimi si lahko formuliral vsaj približno znosno podredje, so se ljudje začeli poslavljati drug od drugega kar prek mobilnega telefona. Dati na čevelj nekoga prek SMS-sporočila? Huda štala. Resen moralni precedens! A so v istem šusu nastajali tudi 'online' zmenkarski portali.

Ko smo tako na eni strani začeli ljudi digitalno dajati na čevelj, smo v istem šusu začeli tudi odkrivati, kako lahko povemo nekaj lepega s takrat še precej zamudnim tipkanjem po številkah.  Nastajali so SMS-i, ki so delovali kot neki novi žanr; kot nekakšna miniaturna digitalna proza, v kateri smo ena na ena sproti razvijali iskrive dialoge. H katerim smo se z enim dotikom telefona lahko poljubno vračali kadarkoli in od kjerkoli. Ti ljubki verbalni ping-pongi kratkega značaja so bili več kot samo faktično izražanje. SMS-i so namreč pomenili prostor, v katerem smo si upali povedati več kot v živo. In pri večini je še danes tako. Zato verjetno ni čudno, da se je umetnost deljenja besed tako močno zasidrala v digitalnem. V resnici nas je vedno zanimalo, kje si in kako si. Kar sta samo drugi besedi za iskanje stika. Saj smo vsi, dokler ostanemo na vezi, okej.

Naslovna fotografija: Profimedia. Animirani GIFi via GIPHY