Z znanostjo se spogledujemo, kadar nam zmanjka lastnih argumentov. K znanosti se zatečemo, kadar želimo objektivno razumeti določeno problematiko. Ali kadar enostavno želimo izpasti pametno in bi želeli 3-urno branje Richarda Dawkinsa izkoristiti za osvajanje simpatije na kavi. Toda prezgodnje glorificiranje znanstvenih dosežkov zna imeti tudi precej komičen izid.

#1 Lobotomija

Začelo se je že ob koncu 18. stoletja, ko je neki švicarski zdravnik malo čez palec ocenil, da je treba izrezati določene dele možganov, da bi pri pacientih lahko beležil vedenjske spremembe (po vsej verjetnosti na bolje, a ne nujno). Ameriški kolegi so si potem 'posodobili' te metode v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. To je bil tisti čas, ko ni bilo fino, če ste bili nekoliko otožni, saj so se duševne motnje reševale z invazivnimi posegi v podlobanjsko mansardo.

Dve desetletji pozneje je tovrstno prakso dokončno stigmatiziral film Let nad kukavičjim gnezdom (1975), nakar pa smo predstavniki zahodne civilizacije skoraj neopazno zdrsnili stran od rutinskih lobotomij in naravnost v zlato dobo antidepresivov.

#2 Zemlja je ravna plošča

Še se spomnimo tistih arhaičnih prikazov dežel iz časov Krištofa Kolumba, ko so se oceani cedili na robu zemljevidov. Nikoli ne bomo vedeli, koliko pomorščakov je trepetalo pred bojaznijo, da bo njihovo odpravo odplaknilo z roba sveta. In čeprav so že antični Grki namigovali, da je Zemlja vendarle sferična, smo njeno obliko merili vse do 20. stoletja, ko smo se vendarle kolektivno zedinili o tem, da je – čeprav ne čisto povsem matematično natančno – geoidna.

Nekaj desetletij pozneje pa vam internet ponuja brezplačno članstvo v društvih, ki se ponovno pridružujejo Kolumbovi percepciji zemlje kot v vesolju lebdeče ravnice. Toliko o tektonskem premiku v svetovnem nazoru.

#3 Stalne človeške kolonije v vesolju

Zdi se, da je ideja o naseljevanju brezmejnega vesolja, čeprav še tako sovražnega do krhkega in izključno zemeljski atmosferi prilagojenega človeškega telesa, neka inherentna potreba naše civilizacije. Morebiti se skrivoma zavedamo, da bo zasmeteni planet slej ko prej treba zapustiti, če bomo hoteli tole pohlepno raso držati pri obstoju še kakšno tisočletje več. Tako je že leta 2006 NASA oznanila, da bomo do leta 2024 na Luni imeli prve laboratorije.

S svojimi načrti so pohiteli tudi Nizozemci – deklarirani pustolovci, kot nam dokazuje že njihova zgodovina – ki so napovedali, da bodo do leta 2023 vzpostavili prvo mini kolonijo astronavtov na Marsu. A zdi se, da je Elon Musk, ki sicer velja za megalomanskega vizionarja z grandioznim egom, še najbližje temu načrtu. A za zdaj še brez posadke in z ambiciozno prekratkim rokom.

#4 Stanfordski zaporniški eksperiment

V razvpitem eksperimentu, ki se je v začetku sedemdesetih izvajal na eni izmed najbolj elitnih univerz na svetu, je sodelovalo 24 psihično stabilnih kandidatov, od katerih jih je 9 igralo vlogo zapornikov, 15 pa vlogo paznikov. Ne glede na to, da je šlo za simulacijo zapora (v katerem so sicer vladale enake razmere kot v resničnih zaporih), so se kandidati v vloge tako intenzivno vživeli, da so morali poskus predčasno prekiniti. Rezultat: depresija, hude oblike tesnobe ter nenadzorovani izpadi besa.

Fenomen je v psihološki literaturi znan tudi kot Luciferjev učinek. Kar je samo lepši izraz za spoznanje, da tudi dobri ljudje v izjemno slabih okoliščinah postanejo hudobni. Zavoženi družbeni eksperiment je doživel kar dve filmski različici: Das Experiment (2001) in The Experiment (2010).

Naslovna fotografija: Izsek iz filma The Stanford Prison Experiment (2015), Profimedia