Ni se bilo težko zaljubiti v serijo Westworld. Prva sezona je še pred zaključkom postala kultni segment televizijske produkcije. Na eni strani zato, ker poteši danes skorajda že nujno slo po šokantnem, na drugi strani pa zato, ker ji je uspelo z vsako epizodo gledalce povleči še globlje v pregovorno zajčjo luknjo te monumentalne tehnološke vizije.
Tako se je ob lanskem zaključku prve sezone pojavila kopica razmišljanj in teorij o tem, kaj se v Westworldu zares dogaja. Katere skrivnosti še tičijo v ozadju bizarnega zabaviščnega parka, v katerem obiskovalci svoje seksualne in nasilne težnje sproščajo nad popolnoma človeškimi roboti, ki jih potem vestni inženirji v zakulisju sanirajo in vedno znova pošiljajo nazaj na prizorišče.
A meja med gostitelji (roboti) in gosti (ljudje) se je v seriji večkrat zabrisala. In v zakulisju niso le inženirji popravljali uničenih robotov, ampak se je vrstil tudi niz spletk in prevar. Ob šokantnem zaključku je potem postalo jasno – če gledaš Westworld, se o Westworldu moraš pogovarjati. Že zato, ker imaš verjetno kup vprašanj in bore malo odgovorov. Začnimo s pokvarki ...
Je Robert Ford resnično mrtev?
Sir Anthony Hopkins kot Robert Ford je hrbtenica Westworlda. Čeprav sem pričakoval, da razkritja njegovega nekdanjega poslovnega partnerja Arnolda, ki je odkril, da gostitelji lahko dosežejo višjo raven zavedanja in se tako spomnijo vseh grozot, ki so se jim zgodile, ne bo sprejel lahkotno. Ko pa mu zavedna Dolores čisto na koncu sezone mučeniško pošlje strel v tilnik, sem – priznam – obstal z odprtimi usti. Že zato, ker ima Robert Ford še veliko za povedati. In za pokazati. Vseeno predvidevam, da ima Ford, kot mojster graditelj, ogromno trikov v rokavu in mu ne bi bilo težko simulirati svoje lastne smrti, medtem ko se sam skrije v enega od kotičkov Westworlda, ki ga nadzorni center ne pokriva.
Je Maeve resnično postala polno zavedna?
Madam Maeve, šefica prostitutk, je prva gostiteljica, ki je dosegla višjo raven zavedanja in je sposobna rekonstruirati lastne spomine. Njen vdor v zakulisje in skorajšnji pobeg namigujeta, da je postala polno zavedna. A z vlakom se ni odpeljala v iskanje svoje hčerke, njene vodilne motivacije za obstoj. Vrnila se je park. Ali to pomeni, da še vedno deluje po pravilih, za katere zdaj ve, da so jih spisali namišljeni 'Bogovi'? Vsekakor je dosegla novo raven. A menim, da še ni popolnoma prečiščena.
Kakšna je prihodnost za Dolores – kot Dolores ali kot Wyatt?
Iskanje skrivnostnega bandita Wyatta se zaključi z razkritjem, da je morilski Wyatt v bistvu druga plat nežne in krhke Dolores. Zlitje obeh identitet je Dolores ponudilo novo moč, ki se je izrazila že v globokem glasu v njenem zadnjem govoru Edu Harrisu. Dolores vsekakor ne bo več tista prvotna Dolores, tista sramežljiva deklica, ki se ji oči zaiskrijo vsakič, ko ji prijazni tujec pomaga pobrati padlo pločevinko hrane. Njena pot, ki se je končala s strelom na Roberta Forda, bo zdaj zagotovo ključna v razkrivanju vsega, kar je narobe s parkom Westworld.
Bomo videli nove svetove?
To je zgolj preblisk, ki se je ponudil ob strelskem pohodu po nadzornem centru Westworlda, kjer v steklenih sobanah ugledamo gostitelje iz drugih tematskih različic. Točneje: samuraje. Tudi Maeve omeni, da je njena pogrešana hčerka v bistvu gostiteljica v nekem drugem parku. A na konvenciji Comic Con v New Yorku je Jonathan Nolan že skorajda potrdil, da vsaj v drugi sezoni novih svetov ne bo. Prvenstveno je bila v scenarij spisana še srednjeveška različica takšnega zabaviščnega parka, a so jo iz končne verzije izbrisali, češ da se je zdela kot cenen poskus švercanja na uspeh Igre prestolov.
Ob teh vsebinsko ključnih vprašanjih pa smo se pozabavali še s tremi bolj nespecifičnimi, ki se nam že od napovedi druge sezone podijo po mislih.
Zakaj ta zabaviščni park nima začetne učne ure?
Recimo, da se odpravite v dejanski Westworld. Naredili ste dovolj domače naloge, da razumete, kaj vas tam, v tem svetu, ki simulira Divji zahod, čaka: umetno ustvarjena gigantska parcela, na kateri kavbojsko življenje teče, kot bi bili v realnosti, le da pretežni del populacije predstavlja stotine popolnoma človeških robotov, ki vas ne morejo pokončati, medtem ko vi lahko njim naredite, karkoli želite. Z enim manjšim trikom: bolj se oddaljujete od začetnega mesteca, bolj nevarna igra postaja.
In ker to v bistvu je igra, bi se kakšen tutorial za nove goste zdel še kako smiseln. A ko spremljamo prihod Williama, novega gosta, ki ga sodelavec povabi v Westworld, da bi s streljanjem in davljenjem robotov pozabil na tegobe iz resničnega sveta, ta ob prihodu od prve gostiteljice prejme le kavbojsko opremo, orožje in povabilo na takojšnjo spolno sprostitev.
Nobenih drugih smernic, nobenih drugih opozoril, zato William po krajšem potovanju s starinskim vlakom prispe kar v središče dogajanja. Kjer neki malce slabše vzgojen gost svojo frustracijo nemudoma sprosti s streli na prvega robotiziranega gostitelja. Ker pač lahko.
Nič čudnega torej, da William ob prihodu takoj naredi najbolj začetniško napako – zaljubi se v robotizirano gostiteljico Dolores.
Predvidevam, da bi bil v realnosti takšen zabaviščni park raj za odvetniške firme, ko bi se užaljeni in poškodovani gostje – že nekaj epizod pozneje namreč gledamo, kako robot davi gosta do roba nezavesti, ker je ta pač odtaval predaleč od mesta in vstopil v težji del igre, ki mu ni namenjen – s taistim antičnim vlakcem vračali oboroženi tako z revolverji kot tudi s civilnimi tožbami.
Morda bi bilo smiselno, da novim gostom odgovorijo na vsaj tista najbolj pereča vprašanja. Recimo, kaj se zgodi, če po nesreči poškodujem drugega gosta, saj v bistvu ni mogoče natančno ločiti med gosti in gostitelji? Ali pa, kaj naredim, če se izgubim nekje v divjini in nimam časa igrati ujetnika robotiziranim kavbojskim banditom, ker imam jutri službo? In seveda, kako frekventno se čistijo gostitelji in gostiteljice, ki ponujajo spolne usluge, ker bom ženi težko razložil kakšno neprijetno srbečico? Do morda najbolj perečega – kaj za vraga počnejo otroci v zabaviščnem parku, kjer se vse vrti okoli strelskih obračunov, gostilniških pretepov z ostrimi predmeti in seksualnih deviacij?
Zakaj človeštvo morda res potrebuje Westworld?
Kako bi koncept zabaviščnega parka, kot je Westworld, predstavili potencialnim investitorjem? Bi rekli, da želite zgraditi nekaj podobnega kot Disneyland, le da je tematsko postavljeno na Divji zahod in da so tam namesto igrivih maskot človeški roboti, ki jih lahko umorite in izkoristite na najbolj sprevržene načine? Zabava za vso družino!
Ena od verjetno najbolj zanimivih tem, ko se oboževalci pogovarjamo o Westworldu, se nanaša na vprašanje same funkcionalnosti takšnega zabaviščnega parka. Bi morda človeštvo res potrebovalo nekaj podobnega, kot je Westworld, kjer bi lahko za ceno 30 povprečnih slovenskih plač kupili vstopnico do potešitve vseh frustracij in morilskih teženj, da bi se potem lahko vrnili v resnični svet in tam obratovali z manj stresa?
Ideja, da bi vrhunske dosežke v razvoju tehnologije uporabili za potešitev mejnih fantazij, se na eni strani zdi nesmiselna, na drugi strani pa precej realna, ker človeštvo vendarle vedno stremi k vedno novim oblikam pobega od vsakdanjika. Je pa seveda vprašanje, ali bi psihološko takšen park dejansko deloval kot ventil. Vendarle je to svet, kjer imamo holograme, video igre in virtualno realnost. Mnogo načinov za kratkotrajni odklop. Bo nekoč, v prihodnosti, tudi to premalo za našo sprostitev?
Kako lahko v umetno ustvarjenem in popolnoma nadzorovanem svetu spregledajo toliko stvari?
Westworld se vodi iz velikanskega kontrolnega centra v središču zabaviščnega parka. Ta kontrolni center je sicer v notranjosti sumljivo slabo osvetljen, morebiti zato, da daje gledalcu avtentični vtis zloveščega epicentra vsega, kar gre v Westworldu narobe. V tem centru naj bi imeli popoln nadzor nad vsakim kvadratnim centimetrom parka, da lahko po potrebi kateregakoli gostitelja ustavijo, gosta preusmerijo ali pa le spremenijo tok dogajanja nekega dogodka. Vse je pod kamero. Razen tistega, kar bi moralo biti.
Vrhunski Anthony Hopkins, oče in vodja Westworlda, na lokaciji parka gradi velikansko skrivnost, ki je po nekem čudnem ključu ves čas skrita vsem nadzornim kameram, pa čeprav jo gradijo z robustno gradbeno mehanizacijo.
Večino prve sezone sledimo tudi skrivnostnemu možakarju v črnem oblačilu, ki ga nihče v kontrolni sobi ne more locirati. In eden od glavnih inženirjev se na koncu izkaže, da je v resnici že ves čas robot, čeprav so vsi, z njim vred, mislili, da je človek. Njegov original, po katerem je bil robot izdelan, je namreč umrl. Pred časom. In tega ni vedel nihče – razen Hopkins.
In prav v tem nesmislu se skrivajo novi potenciali. Če je toliko spregledanega, je morda bilo spregledanega še veliko več. Ob šokantnem zaključni prve sezone se torej s temi vprašanji že pripravljamo na nova. J. J. Abrams in Jonathan Nolan (režiser za mojstrovinami Memento, Prestiž, Medzvezdje) nas bosta zagotovo popeljala v odštekano nadaljevanje, ki bo morda odgovorilo na vsaj tisto najbolj ključno vprašanje – bodo gostitelji našli izhod iz labirinta in kolektivno prestopili mejo zavednega?
Fotografije: HBO, Profimedia
