Sprva se je koncept nove serije o istem problemu zdel zanimiv. Če so nas originalni Živi mrtveci pahnili v središče dogajanja, ko je okužba že ugonobila večino človeštva in se šerif Rick zbudi v popolno razdejanje, kjer mora nemudoma preklopiti v preživitveni način, je hčerinska serija Bojte se živih mrtvecev napovedovala fokus na trenutke, preden so zombiji zavladali svetu.
Začelo se je po pričakovanjih. Prva okužba, prvi primeri, ljudje ne vedo, kaj se dogaja, rahla panika, a nikomur še čisto jasno, ali je panika res potrebna. In potem medijska sporočila z mešanimi zaključki in nenadna vojaška intervencija – v prvi sezoni je seriji uspelo ponuditi občutek nemoči in zmedenosti, ko se poznani družbeni red prične rušiti in ljudje začnejo usodo jemati v svoje roke.
Nenadni skok v post-apokaliptično
Potem pa nenadni preobrat in v naslednji sezoni se je zdelo, da smo v le nekaj dneh prešli iz uvodne panike v dodelan postapokaliptični svet, kjer so zombiji že na vsakem koraku in v zavetju opuščenih zgradb že obratujejo varovane skupine ljudi z željami po trgovanju z dobrinami. Le nekaj dni po prvem izbruhu se je zdelo, kot da zombiji obstajajo že od nekdaj. Bojte se živih mrtvecev se je po eni sezoni začela gledati kot Živi mrtveci na drugi strani celine.
A če ste vseeno zdržali do tretje sezone, potem ste verjetno začetek četrte, ki je na kanalu Fox štartala 16. aprila, čakali precej bolj nestrpno kot originalne Žive mrtvece. Bojte se živih mrtvecev namreč veliko stvari počne veliko bolje kot original. Tule so trije ključni razlogi, zakaj že z veseljem gledamo četrto sezono te serije:
Skorajda identično zgodbo so speljali bolj prepričljivo
Če se v Živih mrtvecih za ogromno likov zdi, kot da so dejansko junaki iz stripa (Rick v permanentni opravi šerifa, bivši skrbnik živalskega vrta, ki se okliče za kralja Ezekiela in ima ob sebi CGI-tigra, in ne nazadnje Negan s kijem, rdečo rutico in usnjeno jakno. ki se ga vsi bojijo, a se ga iz neznanega razloga nikoli ne odkrižajo), so liki v tej seriji veliko bolj realistični in precej manj absurdni.
Razlog za njihovo avtentičnost so mnogo bolje spisani dialogi, ki ponujajo junakom razvijanje njihove osebnosti in ne le teatralno poudarjanje njihove stripovske persone, kot smo tega vajeni v Živih mrtvecih. Pri njih se čuti, da delajo napake, ker so ljudje, ne zato, ker tako veli zgodba. Z dejanji se znamo poistovetiti, ker jih poganjajo razumske ali pa pristne čustvene odločitve.
Konflikt nima jasno začrtanih zlobnežev
Živi mrtveci zelo jasno definirajo, koga moramo sovražiti. V seriji Bojte se živih mrtvecev pa je meja med dobrimi in slabimi zabrisana. Okoliščine sproti razkrivajo, kdo ima malce bolj črno dušo in kdo se včasih le slabo odloči. Seveda so tudi čisto pravi izmečki, ki se vedejo kot inkarnacija najtemačnejšega zla, a niso izpostavljeni kot super zlobneži, okoli katerih se potem vrti celotna sezona. Konflikti so bolj splošni in dinamični.
In ob tem imajo tudi tisti, ki sprejemajo slabe ali napačne odločitve, skorajda vedno neke kvalitete, zaradi katerih se nam vsaj zdi, da bi lahko morda stopili na pravo pot. Nihče ni pošast. Le produkt okoliščin.
Zombiji imajo svojo funkcijo
Če se v Živih mrtvecih zombiji pojavijo le takrat, ko morajo nekoga požvečiti ali pa v masovnem valu (ki ga, komično, nihče ne opazi, dokler se stotine zombijev nenadoma ne vali skozi vhodna vrata) takrat, kadar zgodba zahteva, da se ekipa, ki jo gledamo, začne premikati na novo lokacijo, so zombiji v seriji Bojte se živih mrtvecev v zgodbo umeščeni kot resnična nevarnost. Strah pred zombiji je prisoten, niso le mimobežna ovira, medtem ko liki počnejo druge stvari.
Junaki se tako ves čas zavedajo, da je zapuščanje varovanih lokacij nevarno in da pred hordo lačnih zombijev sicer lahko bežiš, a je vedno nevarnost, da boš z bežanjem le pospešil pojavljanje novih, še hujših težav. In prav s temi se že soočajo na začetku četrte sezone serije, ki se bo odvijala vse do začetka poletja.
Besedilo: Darjo Hrib. Fotografije: Profimedia.
