Osem let pozneje se TV-serija Živi mrtveci (The Walking Dead) zdi kot tisto družinsko kosilo, kjer sem sicer navdušen, da bo nona spet pripravila svojega znamenitega ocvrtega piščanca, potem pa se spomnim, da to vključuje tudi večurno debatiranje o stričevi anamnezi in strukturi najnovejše diete, ki jo je sestrična uvedla za svojo osemčlansko družino (namig: starša, stoječ ob koritu, pojesta tisto, kar otroci pustijo na krožniku). Povedano nekoliko drugače – Živi mrtveci so tudi največjim navdušencem postali breme.
Negan ni spremenil ničesar
Pretekla sezona je obljubila končno soočenje Negana in Ricka. Pred dvema letoma jim je uspelo Negana zgraditi v fenomenalnega zlobneža, ki z žvižganjem vstopi na sceno, nato pa s svojo Lucille, kijem, ovitim z bodečo žico, ki ga je poimenoval po svoji pokojni ženi, odpira lobanje neposlušnim mimoidočim. V dramatičnem zaključku šeste sezone, ko je po sistemu 'an ban pet podgan' brutalno izločil Glenna in Abrahama, dva priljubljena junaka glavne skupine preživelih, Negan ni postal le katalizator novih narativnih silnic, ampak tudi upanje, da se ta počasi goreča serija vendarle predrami v adrenalinsko zombi akcijo.
Dve leti pozneje ugotavljam, da se pravzaprav ni spremenilo čisto nič. Sicer še vedno ena najbolj gledanih TV-serij se tako ponovno bori z neustavljivim upadom gledanosti in se kot pijana nevesta opoteka k neznani usodi. Ko skočim na forume, da preverim utrip javnosti in obenem najdem sorodne duše, ki obupano čakajo, da bi Živi mrtveci ponudili nekaj, za kar bi nam kolektivno bilo mar, najdem izpostavljene različne problematike serije: stagnirajoči liki, nekateri permanentno zaščiteni pred smrtjo z narativnim oklepom, prežvečeni zapleti in naključne smrti, ko nenadoma nekdo po letih izogibanja zombijem pozabi uporabljati ude in se na lepem pusti požreti pri živem telesu.
In čeprav so ti faktorji resda popolnoma legitimni razlogi, da večino epizod v novi sezoni pospremimo z 'eeeeeeh' in v bistvu le čakamo na tisti obljubljeni vrhunec v zadnjih petnajstih minutah poslednje epizode, je poglavitni razlog za prepočasno odvijanje zgodbe drugje – ironično v tem, da poskuša serija biti kar čim bolj zvesta svojemu viru: stripom.
Kaj Žive mrtvece lahko nauči Igra prestolov
Igra prestolov je imela podobno skušnjavo – vztrajati pri čim večji zvestobi knjigam. A ne glede na to, da George R. R. Martin piše knjige s hitrostjo drsenja Saturna po njegovi orbiti, je tako pri knjigah kot tudi pri samem scenariju za serijo jasno predvsem eno – Igra prestolov ima svoj konec. Ne glede na to, kakšen ta je – morda Jon Snow prevzame železni prestol, morda Bran Stark odpre smučarsko letovišče na mrzlem severu – vsi udeleženi vedo, da konec obstaja in k temu koncu usmerjajo celotno zgodbo.
Stripi delujejo drugače kot knjige. Želja stripov je, da nas vse preživijo. Stripi o Batmanu in Supermanu se rišejo že desetletja in se bodo risali verjetno še desetletja po tem, ko bo človeštvo že izginilo. Tudi stripi Živih mrtvecev delujejo s to premiso. Želijo trajati 10.000 let, če je to le mogoče. Zato se v teh stripih dogodki odvijajo počasi, liki se ne starajo ali pa se starajo strašljivo počasi in le, če to služi poteku zgodbe, sunkovitih sprememb ni, in to je vse v popolnem nasprotju s tem, kako naj bi delovala učinkovita TV-serija.
Če bodo ustvarjalci serije Živi mrtveci želeli spremeniti pogled na svoj izdelek, si bodo morali začrtati konec. Tudi če ga stripi nimajo. Sicer bomo še nadaljnjih osem let gledali, kako Rickova druščina vsakič znova sreča še eno skupino preživelih, za katero se potem izkaže, da jo tvorijo kanibali, ali pa morilci, ali pa jo vodi sociopat z bedastim vzdevkom. Recikliranje ene in iste meta-zgodbe je izgubilo sapo. Negan je dve leti na lastnih ramenih tovoril naše zanimanje za dokončni razplet, a zdaj tudi njegovo strašljivo žvižganje ne more več dvigniti pritiska tako, kot ga je nekoč.
Deveta sezona je že napovedana. Pogodbe za sodelovanje so že podpisali vsi, ki so preživeli osmo sezono, razen Lauren Cohan, ki igra Maggie Rhee, ker se trenutno še pogaja za višjo plačo (ima namreč precej ponudb od drugih televizijskih mrež, tako da jo bomo v prihodnje v Živih mrtvecih morda srečavali manj kot sicer). Upam, da se z deveto sezono in napovedjo že nove skupine preživelih, na katero so naši junaki naleteli v pričakovanju bitke z Neganom, razvije kaj več, kot le še ena razvlečena sezona, ki jo v tem trenutku gledam bolj zato, ker sem ji predan, kot pa zato, ker bi me dejansko še vedno zanimalo, kam vse skupaj pelje.
Besedilo: Darjo Hrib. Fotografije: Profimedia.
