Kaj sem storil, ko mi je pop kultura preplavila življenje

Ko zdaj sedim na kavi z dolgoletnim znancem, ki mu je čez konec tedna uspelo pogledati si tri artistične japonske filme o razcvetu samurajev in mi jih z žarečo zagnanostjo predlaga v ogled, mu že kar takoj povem, da jih ne bom gledal. Tudi tisti znani seriji, ki me ni prepričala, ne bom dal druge možnosti, čeprav taisti prijatelj trdi, da se v četrti sezoni resnično razvije nekaj gledljivega.

A v tem trenutku, ko se z mrtvaško okorelostjo še vedno držim nekaterih serij iz čiste rutine, čeprav že nekaj časa v meni ne zbujajo prav dosti navdušenja (tu gledam vas, Veliki pokovci (The Big Bang Theory) in Živi mrtveci (The Walking Dead)), k sprejemanju novih pop kulturnih vsebin v moje življenje pristopam veliko bolj sistematsko. Že zato, da več ne zaspim s slušalkami v uhljih in iPadom na prsih, ker sem se ob pol tretji uri zjutraj poskušal prebiti še čez eno sezono neke na novo odkrite serije.

Nesluten občutek sproščenosti

Bolj urejen pristop do goltanja pop kulturnih izdelkov mi je prinesel neko nesluteno sprostitev. Ko sem imel na pladnju preveč vsega, sem bil ves čas razpet med tem, kaj bi moral v resnici gledati, brati ali igrati. Ob gledanju naslednje epizode izbrane serije sem čutil, da me nekaj vleče k igranju vsaj ene od videoiger, ki so me čakale v Steamovi knjižnici. In ko sem potem končno igral videoigro, sem vmes razmišljal, kako bi mogoče raje gledal tisti film, ki sem si ga omislil že pretekli konec tedna. Med filmom pa sem potem z občutkom krivde pogledoval proti knjigam, ki so me potrpežljivo čakale na polici. In so imele res lepe platnice.

Regulacija vnosa pop kulturnih vsebin je bila sprva kar malce strašljiva. Mislim, da imamo vsi ljudje, ki konzumiramo veliko filmov, serij in videoiger, zelo natančno izdelan urnik, da lahko vmes še vedno normalno funkcioniramo, kot to od nas pričakuje družba. Zato se je po tej občutni spremembi v mojem življenju znašla neka praznina, ki pa je seveda nisem zapolnil z zadostno količino spanca ali doma pripravljenimi obroki. V tem sem videl priložnost, da nadoknadim z vsem tistim, kar sem dolgo odlašal in vedno želel pogledati. Recimo vse sezone Hiše iz kart (House of Cards) in vse kratke videe na YouTubu, v katerih Conan O'Brian gosti Billa Burra. Da bi lahko končno racionaliziral svoj odnos s pop kulturnimi vsebinami, sem moral izbrati drugačen pristop – dvigniti sem moral standarde.

Prilagoditev standardov

Glede na količino ponujenih pop kulturnih vsebin smo večinoma vsi precej spustili standarde, po katerih se odločamo, kateremu filmu ali seriji bomo dovolili umestitev v svoj vsakdanjik. Dejstvo je, da je zdaj zlata doba … v bistvu vsega. To na eni strani pomeni, da se sicer ustvari ogromno dobrih vsebin, na drugi strani pa, da se obenem ustvari tudi še toliko več precej povprečnih in podpovprečnih vsebin.

In potem se zgodi, da mi prijatelj svetuje ogled nove serije na način: "Poglej vsaj do tretje sezone, če ti potem še vedno ne bo všeč, ti verjetno nikoli ne bo." V prevodu to pomeni, da bi moral pogledati 30 do 60 epizod, preden mi serija morda postane sprejemljiva. Včasih bi verjetno storil prav to. Še huje, tudi če me do tretje sezone ne bi pritegnila, bi jo verjetno gledal naprej, ker bi bil potem že predan in se mi nekako ne bi zdelo higienično, da neham gledati kar nekje vmes. A to je bilo včasih. Zdaj sledim novim standardom. In ti so precej enostavni.

• Prvič. Če me serija ne pritegne do tretje ali četrte epizode prve sezone, je zame mrtva. Za vselej.
• Drugič. Če me prvih 20 minut filma ne potegne v zgodbo, bom naslednjo uro in pol raje gledal kolaž najbolj žaljivih štosov Louisa C.K.-ja na YouTubu.
• Tretjič. Če po pol ure igranja videoigre ne čutim nobene motivacije, da bi videl, kaj je za naslednjim digitalnim vogalom, bo trdi disk nemudoma sproščen teh odvečnih gigabajtov podatkov.

Ob izolaciji pretiranih pop vsebin iz življenja se je pripetil še en zanimiv pojav. Ugotovil sem, koliko prijateljskih kramljanj je bilo podprtih z vsebino s tega ali onega zaslona. Preprosto lažje je bilo začeti pogovore z osebami, ki so gledale iste serije kot jaz, iste filme kot jaz in igrali iste igre kot jaz.

Ti izdelki so bili pomemben katalizator številnih pogovorov. Ko smo si s prijatelji vsi ogledali novega Iztrebljevalca (Blade Runner), je bil to vir neštetih debat, ki so lahko stekle v kopico različnih smeri. Vsak dodatek k igri, ki smo jo igrali, je ponudil material za ure in ure klepetov. In ko mi je uspelo sodelavke in sodelavce v službi navleči na meni ljube serije z Netflixa, so bile naše skupne kave živahno podoživljanje videnega. Manj tega je posledično pomenilo, da sem po dolgem času moral iskati druge vire za pogovore, ki niso vključevali 20-minutnega razčlenjevanja funkcionalnosti vročih hlačk Lare Croft na njenih akcijskih pustolovščinah.

Pozornost tam, kjer mora biti

Še zadnja sprememba, ki sem jo občutil, pa se nanaša na samo pozornost. Morda vam je znano, da obstaja sociološka teorija, po kateri naj bi ljudje imeli kognitivno omejeno število ljudi, za katere nam je mar. Ta številka se imenuje Dunbarjevo število, in se nanaša na razkrivanje, koliko stabilnih socialnih odnosov imamo lahko z drugimi ljudmi (mimogrede, Robin Dunbar je trdil, da lahko brez težav ohranjamo 150 stabilnih odnosov, v katerih razumemo, kdo oseba je in kako je ta oseba v odnosih z drugimi osebami). A zdi se mi, da se ta teorija lahko enostavno nanaša tudi na druge reči v naših življenjih. Vendarle poznamo problem večopravilnosti in kako se lahko naša pozornost razprši vse tja do meje neuporabnosti, če se zasičimo s preveč nalogami ali obveznostmi.

Moja pozornost je bila včasih razpršena na nešteto stvari. In verjamem, da so mi to dovoljevala tako leta kot tudi dejstvo, da večina teh stvari ni bila ravno življenjskega pomena. Sčasoma se je moja pozornost zmanjšala do točke, ko je primerljiva s pozornostjo zlatega prinašalca v bližini teniške žogice. Zato je bila sprememba v količini vsebin dobra poteza. Zdaj se lahko izbranim izdelkom zabavne industrije resnično posvetim. Dovolim, da me prevzamejo. Da se me dotaknejo. Bolj analitično spremljam zgodbe in do junakov razvijem močnejšo empatijo. S tem pa lahko končno spet lahko ločim zrnje od plev.

Besedilo: Darjo Hrib. Fotografije: Profimedia.