Od tako epske fantazijske serije, kot je Igra prestolov, lahko pričakujemo marsikaj. In verjetno se nam vsem v glavi že plete, kaj je tisto, kar bi si ob zaključku osem let dolgega televizijskega popotovanja želeli videti. Igre prestolov pač ni mogoče gledati pasivno, z izklopljenimi mislimi in popolnoma brez pričakovanj.
Naj vam predstavim nabor svojih pomislekov glede dveh zelo verjetnih in najbolj pričakovanih zaključkov te famozne fantazijske serije in zakaj se mi zdi, da verjetno ne bi bila primerna.
Kaj se zgodi z liki, ki so mi všeč?
V Igri prestolov nimamo zelo specifično definiranih dobrih in slabih likov. Je nekaj res izrazito zlobnih, a tudi ti tu in tam pokažejo lastnosti, zaradi katerih jih lahko vsaj za sekundo sklepamo za človeška bitja. Medtem večina ždi na zlati sredini in poskuša vsaj polovico svojega obstoja obratovati znotraj nekih osnovnih moralnih normativov.
Serija obenem nima jasnega protagonista. Zato imamo gledalci vsak pri sebi nekaj izbranih likov, ki so nam všeč in za katere iz epizode v epizodo upamo, da jim ne odleti glava. V Igri prestolov se lahko še tako nedolžen kader zaključi z umorom, zato se je potem, ko je serija prehitela knjige, vsako epizodo gledalo z rahlim občutkom panike, ker nikoli nismo vedeli, kakšen rok trajanja imajo nam ljubi liki.
Če vas torej danes vprašam, kaj si želite videti v zaključni osmi sezoni, bi vas večina verjetno rekla, da bi bilo super luštno, če bi Jon in Daenerys kar skupaj zasedla železni prestol, na sosednji stol bi splezal mali Tyrion Lannister, ki bi jima prišepetaval fantastične diplomatske namige, medtem pa bi Arya pod kraljevo zaščito potovala po svetu in s hladnim nasmeškom na obrazu pobijala vse tiste like, ki nam niso všeč.
Ampak – bi to bil zaželen konec tako brutalne serije? Serije, ki v bistvu nikoli ni ustregla željam oboževalcev in smo jo ravno zato še toliko bolj vzljubili? Če želimo srečen konec, lahko preberemo prvo pravljico, ki se praši na knjižni polici. Igra prestolov mora ponuditi nekaj drugačnega.
Bomo dobili masivno zaključno bitko?
V osmi sezoni nas čaka razrešitev kopice potencialnih konfliktov. Vse skupaj se lahko zelo enostavno sprevrže v masovno bitko z VIP-vstopnicami za čisto vse dejanske in tudi tiste samooklicane kralje. To epsko bitko potem lahko z neba gratinirajo zmaji, s severa pa popestrijo še hodeči mrtveci. Finalna bitka, v kateri lahko umre katerikoli lik (vendarle je zadnja sezona), bi bila čudovita, impresivna, napeta in verjetno najdražja stvar, ki se je kadarkoli pripetila na televiziji.
Ampak – je Igra prestolov sploh kdaj bila osredotočena na epske bitke? Imeli smo famozno bitko dveh pankrtov (6. sezona, 9. del), ki je presegla vsa pričakovanja (priznam, ko so prijahali vitezi iz Arrynskega dola z Mezinčkom na čelu, se mi je utrnila solza navdušenja in sreče), pa tisti prekrasni udar Daenerys in njenih divjakov z Lannisterjevo vojsko ter seveda ne nazadnje reševanje Jonove odprave na severu pred drvečo armado mrtvecev, a to so bili le posladki. Epske bitke v Igri prestolov so le vizualni dekor sicer kompleksne in dodelane pripovedi.
Dejanski čar Igre prestolov je po mojem mnenju v poglobljenih in prebrisanih dialogih, v globoko stkani zgodbi tega do vsake podrobnosti izklesanega sveta. Kolikor si na eni strani z vsako molekulo v telesu želim zaključka z masivno, nepozabno bitko, obenem tiho upam tudi na neki bolj pretkani in nepričakovani zasuk na čistem koncu te fantazijske sage.
Nekaj je zagotovo – pričakovanja so izjemna. Po sedmih letih zdaj zadnjo sezono nestrpno čakamo predvsem zato, ker pričakujemo, da nas bo pustila osuple in navdušene. Po toliko nepozabnih televizijskih trenutkih, kolikor nam jih je nanizala ta serija, bo vse drugo čisto razočaranje. Ker če po devetih epizodah prve sezone za presenečenje obglaviš Seana Beana, nastaviš standarde za preostanek serije hudičevo visoko.
Besedilo: Darjo Hrib. Fotografije: Profimedia.
