Želite skočiti v galaksijo daleč daleč stran? Naročite se na HBO GO za le 5,99 € na mesec in poglejte vse filme Vojne Zvezd!
Prejšnja nastavitev Vojne zvezd, tisti notorični Poslednji Jedi, je pričakovanja sklatil tako nizko, da od zgodbe o Hanu Solu nisem pričakoval več kot le še eno lahkotno Disneyjevo molžo naših denarnic. Morda sem bil zato na koncu celo prijetno presenečen, saj je Solo, navkljub marsikateri napaki, v bistvu popolnoma gledljiva ZF-akcija.
Solo: Zgodba Vojne zvezd (Solo: A Star Wars Story) ne koplje prav globoko v narativo. Pusti, da se spoznavanje s tem, kaj je Han Solo bil, preden je postal Han Solo, odvija popolnoma površinsko, s poudarki na poznanem kanonu in impresivnih akcijskih segmentih. Izvemo, kar je bistveno – kako je Han spoznal Chewbacco, kako je dobil ime Han Solo, kako je spoznal Landa Calrissiana in kako si je priigral Millennium Falcona (Tisočletnega sokola) – potem pa očitno naslednjih nekaj desetletij njegovo lično, sijočo notranjost svinjal s slabimi higienskimi navadami in 'wookiee' iztrebki, saj smo iz originala vajeni, da je Falcon od znotraj videti kot gnezdo samskega moškega z zelo slabo dresirano živaljo.
Kaj navduši ...
Zgodba ima nekaj odličnih preobratov, ki dajo nastopajočim likom nujno potrebno dodatno osebnostno dimenzijo. Za svet, kjer smo vajeni, da je vsak drugi lik predstavljen kot humoristični vložek, je to vsekakor dobrodošel pristop.
Alden sicer ni najboljši Solo (več o tem pozneje), medtem ko preostali liki nemudoma postanejo všečni. Emilia Clarke kot Hanovo dekle Qi'ra je dobro zlezla iz kalupa Khaleesi iz Igre prestolov. Spoznamo jo takoj na začetku, ko s Hanom beži po temačnih ulicah Corellie, dokler ju na silo ne ločijo in s tem pokvarijo njunih načrtov za sanjske medene tedne na planetu, kjer je verjetno več naravne svetlobe kot na modrikasti Corellii. Nato tretjino filma gledamo niz slabih Hanovih odločitev, s katerimi jo poskuša rešiti iz primeža zlobne organizacije, dokler usoda ponovno ne združi njunih poti in film začne dobivati zanimive preobrate.
Stanje dodobra premeša že vstop Landa Calrissiana (všečno ga predstavi Donald Glover, v originalu pa je ta vloga pripadala večnemu Billy Dee Williamsu), panseksualnega (ja, to so potrdili avtorji, čeprav nikogar ni zanimalo) kockarja in tihotapca, kateremu je po znani anekdoti Han Solo v igri futurističnega pokra s šestkotnimi kartami sunil famozno vesoljsko ladjo Millennium Falcon.
Poleg odličnih stranskih likov, nekaterih dobro izpeljanih presenečenj v poteku zgodbe in še eni potrditvi, da lahko Woody Harrelson resnično igra čisto vsako vlogo na tem svetu, navdušijo seveda tudi posebni učinki. Film je lep. Pisan. Veličasten. Z gigantsko vesoljsko pošastjo, ki besni po medzvezdju kot jezen vesoljski kalamar in imperijsko bojno ladjo sredi galaksijske nevihte film – sploh v 3D-različici – zna navdušiti gledalčeva zrkla.
... in kaj vzbudi dvome
Alden ni dober Han Solo. Ali mu to zamerite ali ne, je popolnoma subjektivna odločitev. Zato, ker verjetno ni igralca, ki bi lahko izpolnil vsa pričakovanja ob oživljanju Hana Sola. Ker Han Solo je Harrison Ford in vse ostalo se zdi moteče, čudno in varljivo. Alden sicer poskuša na vse pretege imitirati podobo Sola, kot ga poznamo iz originalnih Vojn zvezd, a ta njegov trud se prevečkrat zdi pretiran.
Alden kot mladi Han je aroganten, ker mu je nekdo očitno rekel, da je Han Solo aroganten. In to poskuša odigrati z vso vnemo. Po svetu hodi z nadležnim, perpetualnim nasmeškom, pa če je tik pred tem, da mu Dryden Vos z elegantnim svetlobnim nožem prezrači drobovje ali pa na slepo drvi skozi meglico polno smrtonosnih vesoljskih odpadkov (in delov razbitih plovil, ki so jih nekdaj gnali piloti s podobno nagnjenostjo k slabim odločitvam).
Kot vemo iz dejanskega sveta, se ljudje z aroganco ne rodimo. Aroganco si prislužimo. Stari Han Solo, tihotapec s kilometrino, si je zaslužil biti aroganten. Mladi Han, ki je aroganten, še preden sploh dobi priimek, pa na ta način izpade kot slab rezultat preveč permisivne vzgoje.
Zmoti tudi betežni poskus poglabljanja resnosti zgodbe z nepotrebnimi novodobnimi problematikami. Kot da bi se poskušalo gledalca preslepiti, da je ta zgodba v bistvu popolnoma površinska in v marsičem predvidljiva, zato se v narativo vmeša še nekoliko nesmiselno vprašanje zasužnjevanja droidov (ki si očitno zaslužijo biti več kot le glorificirani toasterji) in svobodne ljubezni (ker ni nič narobe, če si skrivno zaljubljen v enega teh toasterjev). Nobena od teh problematik nima izhodišča za naprej in zdi se, da so s tem le hoteli oplaziti nekatere družbene problematike, ki pa v sklopu Vojn zvezd na ta način nikoli niso imele mesta.
Končna sodba
Če to ne bi bila Vojna zvezd, bi rekel, da gledam vizualno zelo kakovostno opremljeno vesoljsko akcijo. Enostavna zgodba z veliko podivjanega rompa, nasuta z obveznimi duhovičenji in morbidnim sporočilom, da nikomur – ampak res nikomur – ne smemo zaupati. Film se tudi lepo vplete v časovnico, ki vodi do čisto prve Vojne zvezd (Grozeča prikazen, The Phantom Menace). Glede na to, da je Han Solo edini lik v Vojni zvezd, ki mu je uspelo vsaj deloma zasenčiti Luka Skywalkerja, si je znotraj širjenja franšize lastni film zagotovo zaslužil. Pa četudi ga nihče ni hotel.
Fotografije: Profimedia
