Da je dež lahko še kako kataklizmičen, je jasno vsem, ki ste se kdaj v slabem vremenu peljali po ulicah večjih slovenskih mest. Zdi se, da le nekaj kapljic z neba večini voznikov dramatično zmanjša sposobnosti upravljanja motoriziranih vozil, zato ob vsakem dežju doživimo novo prometno apokalipso. A v danski seriji Dež so ta vremenski pojav ponesli še korak dlje in v kapljice z neba vstavili smrtonosni virus, ki že ob najmanjšem stiku s kožo žrtvi nepopravljivo pokvari dan, jo pahne v serijo krčev in posledično smrt.
In na Danskem dežuje pogosto. Predvsem pa nenapovedano.
Če smo pri nas vajeni, da je dež napovedan dneve vnaprej in potem tri dni ne poneha, na Danskem dež pride in gre, kot se mu zazdi. Zato je že del vsakdana. Ljudje ga niti ne opazijo. Ko se tako prvič ulijejo okužene kapljice, ljudi ujamejo pri njihovih vsakdanjih opravilih. Na sprehodu, na pikniku, na poti v šolo, med vsakodnevnimi opravki.
Oče najstnice Simone in njenega mlajšega bratca Rasmusa ve, kaj prihaja. Otroke evakuira v napredno izdelan bunker, kjer se zdi, da je že vse pripravljeno na apokalipso. Kot da je nekdo pričakoval, da bo šlo nekaj zelo narobe. Ker je zavetišče ustrezno opremljeno z vsem, kar mladina potrebuje, da lahko preživi dlje časa v zaprtem prostoru – hrana, voda in iPad – se oče odloči, da otrokoma ne bo hudega in se zato junaško poda v reševanje nastale situacije.
Od tu naprej sledimo Simone in Rasmusu v njunem soočanju s to precej neprijetno situacijo. Naslednjih šest let potrpežljivo preživita v bunkerju, varna pred vsemi grozotami zunanjega sveta. Ker je iPad brez dostopa do novih aplikacij lahko zanimiv le toliko časa, si čas krajšata s tipičnimi mladinskimi stvarmi – risanjem po steni, spanjem in priložnostno veso v zgibi. S tem slednjim namignejo, zakaj se mali Rasmus po šestih letih spremeni v mišičastega mladeniča, medtem ko se ljubki Simone le skrajšajo lasje, kar je za pisce te serije očitno edini jasni indikator prehoda v odraslost za ženske.
Nato pa pride dan, ko se pojavi priložnost, da vendarle začneta raziskovati zunanji svet. Svet, ki je šest let po apokalipsi kot BTC po razprodajah – zapuščen, turoben in razdejan. Svet, kjer so si svoje mesto na svoj način izborili le redki preživeli. Da se dinamika zgodbe lahko zapelje v bolj tipične premise postapokaliptičnih štorij, se Simone in Rasmus pridružita skupini mladih preživelih. Skupaj se podajo proti severu, proti varni coni na meji s Švedsko, ker – kot kaže – te tudi na Danskem vsi potenciali za boljše življenje čakajo na severu.
A zaupanja znotraj skupine so krhka in vsak nosi s seboj težo svoje preteklosti. To pa je tisto, kar da tej seriji prav poseben čar.
Čeprav se sprva zdi, da bomo gledali najstniško različico Ceste (The Road), nekakšen postapokaliptični road trip po Danski, se kmalu izkaže, da v resnici gledamo intenzivno in na trenutke zelo brutalno psihološko grozljivko, ki se ne boji poudarjati neprijetnih, celo provokativnih tematik odraščanja, ljubezni, ljubosumja, pa tudi bolj drastičnih – od posilstva do kanibalizma.
Danska filmsko-televizijska produkcija je morda res bolj znana po kriminalnih dramah in psiholoških trilerjih, a Dež je dokaz, da se lahko brez težav lotevajo tudi bolj nišnih filmskih zgodb. Postapokaliptični boj za preživetje sicer ni nova premisa. Česar ni ponudila Cesta, so ponudili Živi mrtveci. Zato ne preseneti, da so nekatere forme v seriji že bile videne drugje. Dež kljub temu uspe pritegniti s prepričljivo igro (Lucas Lynggaard Tonnesen kot najstniški Rasmus je absolutno zaslužen kakšne nagrade), svežim pristopom in pogumnim drezanjem tudi v različne ljudske tabuje.
Fotografije: Profimedia
