Zakaj nas resničnostni šovi tako privlačijo?

Slovenija obožuje resničnostne šove. Medtem ko gledamo enega, nas že opozarjajo, da prihaja naslednji. Čeprav so resničnostne oddaje po svetu sicer v zatonu, so pri nas v polnem zamahu. A resnica, zakaj tako radi gledamo tovrstne šove, vas zna presenetiti.

Kaj gledamo?

Ustvarjanje resničnostne oddaje je v ozadju precej zahtevno in kompleksno, čeprav se morda zdi, da je le treba usmeriti kamero v osebo in upati, da se bo ta vedla tako grozno, da gledalci ne bomo mogli nehati gledati. Ko se resničnost prevaja na televizijo, pa se mora uporabiti precej trikov in scenarističnih manipulacij, da je zadeva na koncu gledljiva, zanimiva in konsistentna.

A to ne pomeni, da so resničnostni šovi laž. Številni sicer radi verjamejo, da so celostno načrtovani, čeprav to ne drži. To je sicer pogost argument tistih, ki trdijo, da tovrstnih oddaj ne gledajo (drugi argument je, da nimajo televizije), a so v resnici resničnostni šovi večinoma popolnoma ... resnični. Ustvarjalci včasih le nastavijo
okoliščine, da se lahko nenavadni in zanimivi dogodki zgodijo.

Kot se je recimo zgodil fenomenalni 'fačuzi', ki je nasmejal vso Slovenijo, nekoč anonimno Vesno pa čez noč povzdignil v vsem znan obraz:

Pomislimo skupaj, kako bi se sami lotili resničnostnega šova. Bi dejansko bili sposobni narediti popolnoma zrežirano resničnost? To ne bi bilo samo strašansko komplicirano in tudi neetično, lahko pa si predstavljate, kako bi bilo obenem videti, če bi zajeten sveženj scenarističnih papirjev potisnili v roke naključno nabranim ljudem brez vsakršnega igralskega znanja, ki imajo v nekaterih tovrstnih oddajah skupni nivo pismenosti nekje na ravni južnega Sudana.

Zato resničnostni šovi tako pogosto presenetijo. Ker številnih reakcij sodelujočih ni mogoče zaigrati. So pristne, le da so bile verjetno izzvane z umetno ustvarjeno okoliščino. To velja predvsem za bolj statične resničnostne šove, kot so Big Brother, Kmetija in sledenje familiji Kardashian (kjer bi brez posegov ustvarjalcev gledali strašansko zdolgočasene in dolgočasne ljudi), medtem ko so drugi resničnostni šovi tako ali tako osnovani okoli neke jasno zastavljenega poteka dogodkov (MasterChef, The Biggest Loser, pa prihajajoči Bar in raznorazna iskanja talentov).

Zakaj gledamo?

Zdaj pa to veliko vprašanje. Pogosto se namreč zdi, da resničnostne šove gledamo iz užitka v tem, da se nekdo sramoti na televiziji. To prepričanje izvira iz samih začetkov televizijskih vsebin, v katerih se običajni ljudje znajdejo ne neobičajnih situacijah. Poznali smo jih kot 'skrite kamere', fenomen pa se je potem v devetdesetih letih razvil v kompleksnejše resničnostne šove in danes lahko uživamo v Gordonu Ramseyju, ki nekoga užali v globino njegove duše samo zato, ker je slabo spekel tri pokrovače.

A zadnje raziskave kažejo, da glavna motivacija za gledanje resničnostnih šovov pravzaprav ni uživanje v sramoti, ampak – empatija! Ljudje v bistvu uživamo v gledanju običajnih ljudi, ki se znajdejo v neobičajnih situacijah in jih uspejo obrniti v svojo korist.

Če pogledamo samo primer The Biggest Loser, ki se inherentno zdi kot resničnostni šov, za katerega morajo biti udeleženci noro pogumni, saj se morajo tri mesece potiti v živopisnih majicah, na katerih je v gigantskem zapisu med drugim beseda 'Loser' in se potem enkrat tedensko še sleči pred kamero. A ravno pri tem šovu se recimo pokaže, da je glavni užitek za gledalce opazovati, kako dramatično pretežkim ljudem uspe preseči svoje dolgoletne vzorce in izgubiti kopico kilogramov, kar jih neznansko osreči in jim vrne ljubezen do življenja. Poglejte samo preobrazbe iz zadnje sezone šova in vam bo jasno, da je tu največje navdušenje za gledalce prav vztrajnost in neverjetni dosežki tekmovalcev. Plus mogoče dodatni stimulans, da še sami kdaj pa kdaj rečemo ne kakšnemu krofu.

Končni rezultat, ki ga v resničnostnih šovih najbolj radostno zaužijemo – bodisi v zmagovalki nekega izbora talentov, na katero se ob oznanitvi zmage vsujejo zlati konfeti, bodisi v zmagovalcu kakšne kuharske oddaje, ki je z dvignjeno glavo preživel vse žalitve na račun svojih interpretacij istrske mineštre in na koncu skuhal najbolj impresivne štrukle tostran Jadrana – je tako prav ta iskrena sreča, ta intenziven naval navdušenja, ta emocionalni ciklon, ki iz zaslona useka naravnost v solzne žleze.

Zato morda nismo slabi ljudje, če gledamo resničnostne šove. Morda vendarle niso zvrhan jerbas slabe karme za vsakega, ki žlehtnobno uživa v tem, da se nekdo želi tako ali drugače razgaliti pred kamero. Zato kar pogumno poglejte, kaj nas iz sveta resničnostnih televizijskih kolobocij čaka na domačem zaslonu: