Včasih se zgodijo filmi, ki ne potrebujejo nadaljevanja. Ko smo v prvem Sicariu leta 2015 na koncu ostali v mučni tišini z agentko Kate Macer (Emily Blunt v eni od svojih najmočnejših vlog), ki se v zavetju civiliziranega reda domače družbe zave, da bo le lučaj stran od nje za vselej ostalo novodobno bojno polje, kjer mamilarski karteli bijejo krvave bitke, račune pa plačujejo nebogljeni reveži, ki poskušajo pobegniti iz Mehike v ZDA, smo v globokem in otožnem izdihu slutili, da je sporočilo jasno – dokler bodo ljudje obupano lovili srečo, bo nekdo na ta način služil krvav denar. In ta nekdo je lahko včasih celo zvezni agent, ki bi moral prav te stvari preprečiti.
Z napovedjo drugega Sicaria (mimogrede, 'sicario' je španska beseda za plačanega morilca) je postalo jasno, da je prvi del, kljub neobstoječi promociji in redkih kino predvajanjih po svetu, dosegel zelo široko občinstvo. Dovolj široko, da Sicario zdaj že diši po franšizi. In če se je ob napovedi drugega dela to zdela kot odlična novica, se je po ogledu dotične nastavitve, podnaslovljene Vojna brez pravil (v originalu Day of the Soldado), razkrilo, da Sicario v bistvu ni potreboval nadaljevanja. Kar pa ne pomeni, da ga ni vredno gledati.
Sporočilo, ki seže do srca
Najprej razčistimo eno – Sicario 2 je dober film. Ostaja zvest originalu v morda najbolj ključni točki; v prikazovanju najtemnejše strani ameriško-mehiške meje in boju, ki se odvija med vladnimi agenti in tamkajšnjimi krvoločnimi karteli. Film namreč v skorajda vseh prizorih prebija vse konvencije hollywoodskega uprizarjanja nasilja in ga pravzaprav uporablja kot orodje za podajanje sporočila. Sporočilo pa je jasno – trgovina z ljudmi, trgovina z drogami in organizirani kriminal na meji segajo v takšne razsežnosti, da si jih doma na varnem kavču in stran od teh grozot niti približno ne moremo predstavljati.
Še dve odličnosti iz originala nadaljujeta svojo pot v drugem delu – Benicio del Toro kot Alejandro in Josh Brolin kot agent Matt Graver. 2018 je vsekakor leto Josha Brolina, saj se zdi, da je frajer letos v čisto vsakem velikem filmu, od Maščevalcev in Deadpoola do zdajšnjega Sicaria. A tule v ospredju ostaja Benicio del Toro. Njegov lik se je iz prve nastavitve razvil v še bolj kompleksno pojavo. Alejandro sicer ima moralni kompas, a nikakor ni good guy. Kar bo želel doseči, bo dosegel za vsako ceno, tudi če to pomeni izkrivljanje zakona, mučenje ljudi in celo ubijanje otrok. Alejandro je demonstracija celotnega stanja na ameriško-mehiški meji, koncentrirana v eno osebo.
V tem je tudi največji čar Sicaria 2. Na eni strani neizogibno nasilje ni le kot sprožilec za glodanje kokic, ampak močno orodje, s katerim režiser Stefano Sollima dregne gledalca globoko v dušo do te mere, da je precej mučno gledati marsikateri kader. S tem nasilje uporabi kot budnico, kot intenziven stimulans za gledalčeve najgloblje emocije. Ni enostavno gledati, a to je zgodba, kjer ne smemo pogledati stran. Na drugi strani so v to nasilje vpeti različni ljudje, med katerimi pa po običajnih filmskih standardnih ne moremo določiti dobrih in slabih, ker teh arhetipov preprosto ni. Eni so morda bolj sebični, drugi imajo morda bolj moralna načela, a na koncu vsi igrajo po svojih pravilih in so za izbrani cilj pripravljeni narediti marsikaj.
Iz unikata v rutino
Kljub temu z drugim Sicariem očitno niso želeli preizkušati, ali se bo celovit odmik o hollywoodskih šablon še enkrat tako dobro obnesel. Film zato vseeno poskuša biti veliko bolj dinamičen, veliko bolj prijazen nižjim spektrom pozornosti, čemur pa mora potem biti prilagojena tudi zgodba. Ta je, žal, na mnogo delih prepletena z napornimi klišeji in včasih zelo motečimi naključji.
Najbolj izrazit primer se pripeti nekje na polovici filma, kjer se s takšnim plehkim naključjem razreši morda najbolj elementarni segment celotne premise. Sprva namreč gledamo dve ločeni zgodbi, za kateri je jasno, da se bosta prej ali slej prepletli v eno. Ta preplet bo moral biti dramatičen in prebrisano implementiran, saj gre za pomemben pripovedni stik. A žal ne. Stik se pripeti, ko ekipa agentov skorajda povozi nekega 15-letnega mulca, ki potem razjarjeno udari po pokrovu motorja, ponudi vozniku mrki pogled in jih zatem tudi nemudoma prepozna, pa čeprav mu jih je v prejšnjih kadrih komajda uspelo videti. In to je le eden od mnogo neverjetnih naključij. Film s takšno vsebinsko kompleksnostjo si zasluži veliko boljše pogone za premiso, kot pa niz skorajda magičnih naključij.
Končna sodba
V času gomile filmov o superherojih je filmskim gurmanom težko opravičiti nakup kino vstopnice. Sicario 2: Vojna brez pravil je ena redkih poslastic, ki v hollywoodskem slogu ponuja popolnoma ne-hollywoodsko pripovedno konfiguracijo, vključno s šokantnim in nepričakovanim koncem.
Sicario 2 morda nekoliko trpi za krizo identitete. Želi biti zvest originalu in to mu v jedru uspeva, a ne ve točno, kaj bi najraje izpostavil. Čeprav je v središču problematika uvažanja teroristov v ZDA, kjer se sprva s posnetkom molilnih preprog namigne na muslimane, pozneje pa specifično na Somalce, fokus na koncu preide na vojno med dvema mehiškima karteloma, ki pa ju pravzaprav nikoli ne vidimo.
Celostno pa je to vendarle film, ki v času mikroagresij in hiperobčutljivosti ne ovinkari z verjetno najbolj delikatno temo aktualne ameriške politike. Nazorno razkriva, kako kaos na ameriško-mehiški meji strašljivo vpliva na otroke in brez olepševanj izrazi ameriškim demokratom nič kaj popularno sporočilo – ilegalne imigracije se ne bo rešilo z objemi, ampak žal le z zelo drastičnimi ukrepi. Ker dokler se je ne bo, bodo najhuje trpeli prav tisti najbolj nedolžni.
Fotografije: Profimedia
