Več prahu okoli kontroverzne serije Kdo je Amerika (Who is America?) so pomagali dvigniti tisti, ki jih je med snemanjem notoričnemu Sachi Baronu Cohenu uspelo peljati na limanice. Med drugim se je recimo javila Sarah Palin, okrcala Cohenov pristop in vse skupaj označila za 'fake news', saj naj bi bil avtor zloben, izkoriščevalen in bolan, na kar se je Cohen kakopak odzval in si s tem pridobil zajeten oglaševalski odmev. Zdaj pa je vprašanje, ali je ta odmev naletel na razumevajoča ušesa.
Čakali smo z navdušenjem
Kdo je Amerika je inkarnacija Cohenove poznane vsebinske strukture, ki jo je vpeljal kot Borat, kazahstanski oboževalec Pamele Anderson, in pozneje kot Bruno, avstrijski modni guru in provokator. Tokrat je nastala serija pod okriljem mreže Showtime, Cohen pa uporabi štiri nove like, da svojo rutino spelje pri raznolikih žrtvah, ki seveda vključujejo tudi ameriške politike, tako z demokratske kot z republikanske strani. Učinek je pričakovan, dostava pa po prvi epizodi zbuja mešane občutke.
Postopek je znan še iz časov, ko je bil Cohen Ali G. Dodobra zakrinkan v žrtvi prijazno osebnost (recimo ljubitelja orožja, ko pristopa h nacionalističnemu senatorju iz pasu rdečih držav) sprva pristopi prijazno in nedolžno, potem pa nežno in previdno vodi svojega sogovornika do čedalje bolj bizarnih izjav in dejanj. Njegova krinka ima vedno navidezno težo, a je konstruirana previdno, kot dobro podmazana laž.
Ko je recimo Sarah Palin na Facebooku zapisala zgornji zapis, v katerem razkrije, da se je Cohen lažno predstavljal kot vojni veteran, ji je ta kasneje preko Twitterja odgovoril, da nikoli ni trdil, da je vojni veteran, ampak le, da je nekoč služil državi, ampak ni mislil v vojski, temveč kot poštni uslužbenec, orožje pa je uporabil samo enkrat – ko je ustrelil Mehičana, ki je stopil na njegovo posest. Jasno, ljudje slišimo, kar želimo slišati in Sarah Palin je v predstavitvi Cohenovega alter ega razumela, da gre za vojnega veterana, s tem pa samodejno poskrbela za mamljivo vsebino, še preden se je serija sploh pojavila.
Serija praznih skečev
Zdaj pa je končno tu. Prva epizoda je bila premierno predvajana v nedeljo, 15. julija. Navdušenje je pritegnilo številne, slabe pol ure pozneje pa so že začele deževati prve kritike. In niso najboljše.
Morda je projekt veliko bolj smiseln, če ga spremljamo iz izhodišča popolne averzije do Amerike, ker se sicer – vsaj prva epizoda – gleda precej drugače kot Borat ali Bruno. Karikature, v katerih nastopa Cohen, so pričakovano ekstremne, a odzivi prvih treh gostov, s katerimi se sooči, se zdijo precej – običajni.
Bernie Sanders odgovarja vljudno in potrpežljivo, ko ga intervjuja kot diabetični skrajno desničarski novinar, republikanski par, ki ga kot skrajnega levičarja in zagovornika vseh možnih svoboščin sprejme v svojo precej razkošno hišo, poskuša tolerantno slediti njegovi izpovedi, da ima ženo, ki ga je varala z delfinom, še celo lastnica galerije je na svoj, resda precej ekstravagantno umetniški način poskušala interpretirati njegove stvaritve, ki jih je kot bivši zapornik Ricky 'narisal' s svojimi iztrebki med prestajanjem zaporne kazni. (Okej, zadeva se kmalu zatem hitro razvije v totalno bizarno situacijo, ampak tega ne moremo omeniti niti v pokvarkih, si pa lahko pogledate segment z Berniejem Sandersom.)
Edino, kar uspe prepričati in nasmejati, je zadnji segment, kjer z gorečim zagovornikom 2. amandmaja posname oglas za prodajo orožja triletnim otrokom, orožje pa je odeto v plišaste igračke in pospremljeno s čudaško pesmico, ki vabi k streljanju. Skeč ni samo samo duhovit, ampak dejansko razkrije globljo problematiko orožarskih zagovornikov in nerazumna prepričanja nekaterih senatorjev. In to je satira, na kateri bi moralo biti več poudarka.
Končna sodba
Na koncu torej vprašanje – kaj je dejanska poanta te serije? Če želi prikazati stanje Amerike, bodisi mentalno bodisi socialno, tega vsekakor ne doseže s temi kratkimi skeči, ki se bolj kot razkrivanje ameriške psihe gledajo kot skrita kamera za odrasle. Gledalec ne dobi tistega, kar se od Cohena pričakuje – družbeno kritiko, zavito v odbito komedijo. Namesto tega se Cohen servira kot karikatura lastnih karikatur, katerega želja je očitno sprožati prazno jezo v prepričanju, da vsi kar tja v tri dni sovražimo Ameriko, samo zato, ker jo je tako enostavno sovražiti.
Morda se z naslednjimi epizodami ta šov razvije v kaj več. Upamo. Vendarle je Sacha Baron Cohen mojster mejne satire in zato zagotovo zmožen več, kot le nizati slaboumne skeče.
