V zgodnjem 19. stoletju so zdolgočasene najstnice očitno počele diametralno nasprotne stvari, kot jih zdolgočasene najstnice počnejo dve stoletji pozneje. Danes ni bojazni, da bi kakšna najstnica med oseminšestdesetim selfijem in poslušanjem Taylor Swift mimogrede ustvarila nov literarni žanr. Včasih pa se je to očitno lahko zgodilo kar tako – mimogrede.
Pošast, rojena iz dolgočasja
Frankenstein je vsem dobro poznana klasična tragedija o Victorju Frankensteinu, skromnem znanstveniku, ki je imel le eno željo – oživeti neživo. Po dolgih poskusih ustvari pošast, abominacijo, ki za bogaboječe razmere tistega časa ni le odličen material za nočne more, ampak tudi simbol strahu pred razvojem in znanostjo. 19. stoletje je bilo namreč v polnem industrijskem zagonu, kar je takrat pomenilo predvsem odkrivanje pogona na paro, prvo komuniciranje na daljavo in uvajanje straniščnih školjk v vsa gospodinjstva.
V vremensko precej neugodnem letu 1816 je 19-letna Mary Shelley, ki se je po svetu tistikrat še sprehajala kot Mary Wollstonecraft Godwin, s fantom Percyjem Bysheejem Shelleyjem v Ženevi obiskala mladega in čudaškega lorda Byrona, avtorja romana Don Juan. Ker jih je slabo vreme prisililo, da so večino časa ždeli v Byronovi graščini, so dolgčas preganjali s klepetanjem o tem, kako hudo je biti bogat, znan in talentiran, dokler jih podajanje besed ni zaneslo na tematiko električno oživljenih žabjih udov, s katerimi je takrat eksperimentiral Erasmus Darwin.
Med klepetom je potem Byron, ki se mu o tovrstnih tematikah verjetno ni ljubilo podrobno pogovarjati, predlagal tekmovanje v pripovedovanju strašljivih zgodb. In takrat sta v glavi Mary Shelley nastala Frankenstein in njegova pošast, dva znamenita literarna lika. Pa naj še kdo reče, da dolgčas ubija ustvarjalnost.
Premalo Mary v filmu o Mary
Čeprav se zdi, da je Mary Shelley že pri 19 letih izvedla edino resnično zapomljivo stvar, je bilo njeno življenje zelo pestro vse do (prehitrega) konca. Ko je svojo zgodbo iz Ženeve prenesla v roman, je ta nemudoma postal uspešnica in so ga zato ekspresno predelali v gledališko igro (ker tudi takrat očitno nihče ni želel brati, televizije pa še ni bilo). A življenje mlade Mary se ni vrtelo samo okoli njenih literarnih podvigov.
Ujeta je bila v strastno romanco. Imela je pustolovski duh, ki jo je vodil prav tja, kjer je nihče ni pričakoval – Frankenstein je navkljub popularnosti požel nemalo kritik, a ne zaradi vsebine, temveč preprosto zato, ker ga je napisala ženska, saj v tistem času ni bilo možno ozavestiti, da so ženske sposobne kaj več kot rojevati otroke in omedlevati. In čeprav je živela v socialni smetani, obdana s talentiranimi in premožnimi ljudmi, jo je označila tudi boleča tragedija.
Kako so se torej filmsko lotili Mary Shelley v biografski drami, ki je trenutno na ogled v kinu? Precej drugače, kot bi glede na življenjske izkušnje te britanske pisateljice pričakovali, saj se film v bistvu konča, ko Mary napiše Frankensteina, kar pa je trenutek, ko se tisto najbolj zanimivo šele začne. Takrat Mary Shelley postane več kot le mlada deklica, ki zlaga sveže oprane cunje in zasanjano razmišlja o svojem ljubimcu.
Izgubljena priložnost
Zdi se, da se film nerodno opoteka okoli ideje, kako predstaviti Mary. Tako zelo, da v bistvu pozabi, da je film o Mary Shelley, saj je več poudarka na zgodbah ljudi, ki jo obdajajo. Tako se bolj navežemo na Byrona, ki ga v nekakšnem perpetualnem alkoholnem mačku solidno upodobi Tom Sturridge, pa na Percyja, ki ga z zajetno mero izdelkov za lase prikazuje Douglas Booth, do celo precej neprijetne Maryjine polsestre, ki je dodana le zato, da zakomplicira že tako napeto ljubezensko afero med dvema čudovitima umoma.
Mlado Mary Shelley upodobi odlična Elle Fanning, ki je sicer Američanka, a ji gre britanski akcent prav lepo z jezika (četudi se sprašujemo, ali res ni bilo na voljo nobene avtentične britanske igralke?). V filmu jim uspe prepričljivo predstaviti razcvet Mary Shelley v času, ki ženskam nikakor ni bil naklonjen, in vse zaplete, v katere se je zbudila praktično čez noč. A kljub temu bi film o Mary Shelley lahko bil veliko več in pokukal veliko globlje v dušo ženske, ki je imela verjetno eno najbolj dodelanih domišljij v naši zgodovini.
In mimogrede, še tole – tisti večer, ko so si Mary, Byron in Percy pripovedovali strašljive zgodbe, je za svojo zgodbo Byron povedal vampirsko pripoved, v kateri je vampir prvič nastopal kot lepo oblečeni aristokrat, ki svoj plen lovi v krogu visoke družbe. Prav takšen vampir torej, kakršnega so potem prikazovali v večini vseh romanov in filmov od tistega leta dalje.
Fotografije: Profimedia
