Vsi smo nekoliko občutljivi, ko gre za okrogle številke, sploh zato, ker je poljudna literatura polna nasvetov o tem, kaj vse bi že morali do takrat doživeti. In branje takšnih nasvetov je podobno branju leksikona telesnih simptomov. Že pri črki A dobite občutek, da nekaj ni v redu z vami. Zato tokrat pristopimo malce bolj lahkotno in si privoščimo filmski maraton z igranimi zgodbami, ki so vas kot najstnike najbrž uspavali, zdaj pa vas lahko navdušijo z vsemi modrostmi in metaforami, ki jih je uspelo nagruntati Hollywoodu.
Iztrebljevalec (Blade Runner, Ridley Scott, 1982)
Prvič, gre za filmsko klasiko. In drugič, če bi radi hiter tutorial iz umetne inteligence, potem je Iztrebljevalec pravi primer vsega, kar današnja umetna inteligenca ni – vizionarska ideja o izklesanih replikantih, ki pretentajo celo Turingov test. Na našo srečo zgodba o inteligentnih robotskih kopijah po 36 letih še vedno spada v kategorijo distopične znanstvene fantastike. Če pa kljub vsemu vedno verjamete, da smo blizu realnosti, kot jo prikazuje film Iztrebljevalec, vprašajte za mnenje Siri.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Zato, ker je to idealen čas, da na amaterskem nivoju obvladate osnove umetne inteligence, saj boste do 50. leta morda pri šanku že morali znati ločiti homo sapiensa od Intelovega procesorja na dveh nogah.
Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut, Stanley Kubrick, 1999)
Zadnja mojstrovina Stanleyja Kubricka, ki je bil bojda tak perfekcionist, da je Tom Cruise zaradi njega dobil rano na želodcu – za enega izmed prizorov je moral recimo kar 95-krat stopiti skozi vrata. Mi s ščepcem žlehtnobe razmišljamo, da je želodčne težave bolj verjetno dobil zaradi takratnega zakona z Nicole Kidman, ki tudi sicer v filmu igra njegovo ženo. Film je se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov v dolžini snemanja. Namesto 6 mesecev so jih potrebovali kar 15, napeto dinamiko med likoma pa je zaznati med drugim tudi zato, ker jo je famozni režiser ustvaril celo za kamerami. In ker so erotične frustracije že same po sebi dokaj nadležna stvar, je estetizacija nujna. Tu nastopita lepa Nicole in zali Tom. Dodajte še hudo dovršene kadre in dobite odlično začinjen petkov večer.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Ker se boste verjetno kdaj še znašli v kakšen drugem razmerju, zato mini enciklopedija najbolj klasičnih erotičnih fantazij ne bo odveč. Plus – film ponudi kar nekaj idej za noč čarovnic in pusta.
Pred zoro (Before Sunrise; Richard Linklater, 1995)
Ker ves svet že nekaj časa govori, da so trideseta nova dvajseta, si poglejte, kaj vse se lahko zgodi, če nekoga, ki vam je všeč, spoznate na vlaku, z njim izstopite na postaji, ki je sicer ni na vašem potovalnem seznamu, na voljo pa imate le eno noč (in nimate denarja za hotel). Čedni Ethan Hawke v vlogi pogovorljivega Američana in krhka Julie Delpy v vlogi ljubke Francozinje vam dasta idejo, da še enkrat preverite, ali Inter Rail vozovnica za potovanje z vlakom po Evropi velja tudi za starost nad 30.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Ker večina od nas pri teh letih še ne vozi porscheja med slokimi palmami pod vročim kalifornijskim soncem, vendar to še ne pomeni, da je naša realnost prikrajšana za romantiko. Nekateri jo pač iščejo med vagoni in ko jih šteješ 30, potovanje z nahrbtnikom po Evropi ne bi smelo bil problem.
Birdman ali Nepričakovana odlika nevednosti (Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance, 2014)
Če ste ljubitelj(-ica) dobrih citatov, potem je ta film zadetek v polno. In če bi si radi popravili okus od kakšne res pretirano nasitne romantične komedije, potem si krvni sladkor lahko uravnovesite s tem filmom. Vem, vem … prvi prizor z Michaelom Keatonom vas bo razočaral, ker ga imate nekje zadaj še vedno označenega pod vlogo Batmana. Ampak ravno v tem je trik. Kajti ni ga bolj junaškega podviga, kot igrati totalnega antijunaka ter pri tem obdržati visok nivo dostojanstva in črnega humorja. Zlati globus za najboljšo vlogo za film Birdman je Keaton v rokah držal še isto leto.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Ker je to čas, ko se začnejo brisati stroge ločnice med junakom in antijunakom. In ker hkrati ugotovite, da je vsak junak na začetku luzer. Lahko pa je tudi obratno. In s tem ni nič narobe.
Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, Francis Ford Coppola, 1979)
Oskar za najboljši film, zlati globus za najboljšo dramo ter zlata palma filmskega festivala v Cannesu – ni čudno, da Apokalipsa zdaj še danes velja za enega najboljših filmov vseh časov. Nikoli nam ne bo jasno, kako je lahko Marlon Brando prihajal na snemanja povsem nepripravljen in še vedno vrhunsko odigral vlogo. In kako je Martin Sheen doživel živčni zlom in skorajšnji infarkt pri 36 … in prav tako odlično odigral svojo vlogo. Film vodijo kompleksni psihološki profili, ki so odigrani tako mojstrsko, da po ogledu tega vojnega spektakla nikoli več ne boste imeli enakih standardov.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Ker morate ozavestiti dejstvo, da so se dobri filmi delali tudi, preden ste privekali na svet.
Trumanov šov (The Truman Show, Peter Weir, 1998)
Včasih se sprašujemo, ali ni nemara ravno Trumanov šov obrnil življenje Jima Carreyja na glavo do te mere, da si je igralec začel postavljati tako kompleksna eksistenčna vprašanja, da nanje ne znajo odgovoriti niti filozofi s Harvarda in Stanforda. Odmevni film je bil eden prvih kritičnih prikazov grotesknosti resničnostne televizije, le da to v njegovi zgodbi vedo vsi, razen protagonista. Ubogi Truman namreč potrebuje nekaj desetletij blažene nevednosti, preden ugotovi, da je glavna zvezda resničnostne televizije. Lepa alegorija na vse zvezde domačih in tujih resničnostnih šovov, ki še niso slišali za tisti znani rek peroksidnega Andyja Warhola o 15 minutah slave.
Zakaj ravno okoli 30. leta?
Ker vam film na prefinjen način razloži mehaniko pojava resničnostnih šovov, v katerega ste bili kot predstavnik te generacije praktično rojeni.
Fotografije: Profimedia
