Grozljivke so pogosto polne klišejev. A kot pravijo, je pri grozljivkah tako kot pri pornografiji – dokler nam požene kri po žilah, nas ti klišeji ne zmotijo. So pa v strašljivih filmih poleg nekaterih utečenih klišejev in predvidljivih fint še nekatera druga nepisana pravila. Ste recimo opazili, da …
Grozljivke so magnet za vzhajajoče filmske zvezde
Spet se bomo malce navezali na pornografijo – v Hollywoodu je za uspeh treba narediti marsikaj. Nekateri za ekspresno 'slavo' svoje telo spremenijo v rekvizit, drugi pa si izborijo mesto v franšizni grozljivki. Upov polne mlade ljudi je namreč v filmih nadvse enostavno pobijati, ker se mladi ne bodo upirali še tako mizernim in nehvaležnim vlogam (če v tem najdete vzporednice z resničnim življenjem, potem je to verjetno le potrditev, da umetnost dejansko imitira življenje).
Številke namreč pričajo, da imajo grozljivke, sploh v podžanru slasherja (filmi tipa Krik, Noč čarovnic, Petek 13 itd.), ki se je manifestiral v osemdesetih in preživel do danes, disproporcionalno tendenco, da ustvarjajo kariere naslednjim generacijam hollywoodskih zvezd. Noč čarovnic (Halloween, 1978) v režiji Johna Carpenterja je bil veliki debi za Jamie Lee Curtis. Sedemnajst let pozneje se je v isti franšizi v filmu Prekletstvo Michaela Myersa (Halloween: The Curse of Michael Myers, 1996) prvič predstavil Paul Rudd (in potem za vselej odtaval v romantične komedije). Novejše različice Noči čarovnic so potem vzgojile še kup sodobnih super zvezdnikov: Josh Hartnett, Michelle Williams in Joseph Gordon-Levitt so bili recimo vsi poslani v smrt v grozljivke in iz njih izstopili kot nepozabni zvezdniki.
Še vrli Aragorn, robustni Viggo Mortensen, je za odskočno desko izkoristil tretjo inštalacijo franšize Teksaški pokol z motorko (Leatherface: The Texas Chainsaw Massacre III, 1990), seksi Jessica Biel pa pozneje z rimejkom originala taiste grozljive sage (The Texas Chainsaw Massacre, 2003). Morilec z motorno žago je v svoji dolgoletni klavski karieri pobil kar nekaj takrat še cvetočih hollywoodskih mladičev, ki danes blestijo na rdeči preprogi. Pred famoznim klavcem Lederksihtom (jap, tako se je Slovenija odločila prevesti Leatherface) sta namreč bežala tudi Renee Zellweger in Matthew McConaughey, medtem ko so Johnny Depp, Patricia Arquette in Rooney Mara doživljali grozo pod rezili Freddyja Kruegerja v Nočni mori na Ulici brestov (The Nightmare on Elm Street).
Niso pa samo slasherji ugoden ekosistem za vzrejo novih hollywoodskih zvezd. George Clooney se je na začetku kariere boril z morilskim duhom v bizarni grozljivki Return to Horror High (1987), leto dni pozneje pa še z gigantskimi, morilskimi paradižniki (ja, paradižniki) v še bolj bizarni grozljivki Return of the Killer Tomatoes! (klicaj je, verjeli ali ne, del naslova.) Nekaj desetletij pred njim je svoje igralske temelje podobno položil celo legendarni Clint Eastwood, ki je leta 1955 zaletel bojno letalo v pošastno tarantelo v strašljivki Tarantula! (ja, tudi tu je klicaj del naslova).
Morilci so največkrat produkt zavožene vzgoje
Lederksiht v Teksaškem pokolu z motorko je produkt norega očeta in še bolj nore matere. Jason iz franšize Petek 13 gre v šolo v naravi in utone v jezeru, ker ga vzgojitelji ignorirajo. Samara iz grozljivke Krog pripleza iz vodnjaka, v katerega jo je pahnila njena mama. In Norman Bates iz Psiha svojo patološko navezanost na mamo razvije iz (bržda) dolgoletne seksualne zlorabe, ki je bila očitno del njegovega življenja pred in po tem, ko se je taista mama spremenila v zaprašeno mumijo.
Zapostavljenost in zloraba sta vsekakor legitimni izhodišči za ustvarjanje pošasti. A v večini grozljivk naj gledalci ne bi imeli sočutja do teh pošasti, zato so ta ozadja običajno le bežno omenjena, zgolj toliko, da lahko pokimamo vzroku, zakaj neki širokopleči možakar s snežno belo masko z mačeto seklja pohotne najstnike na poletnem oddihu ob jezeru. Ta izhodišča so v grozljivkah podana predvsem zato, da gledalec ve, da je bil morilec zmešan že od nekdaj. Da mu ni nekaj kliknilo prejšnji torek, ko je stal v vrsti na blagajni, ampak da je bil nazadnje normalen v letih, ko se je še učil pokončne hoje.
Grozljivke obožujejo ogledala
Ko se protagonist v grozljivki gleda v ogledalo, se bo zgodila ena od dveh možnih stvari: v ogledalu se bo nenadoma pojavila pošast ali pa bo zaigrala strašljiva glasba, zaradi katere bomo pričakovali, da se v ogledalu pojavi pošast, potem pa se to ne bo zgodilo. Čeprav čisto vsi vemo, da se bo zgodilo eno ali drugo, se ogledala v grozljivkah pojavljajo vedno znova in znova – preprosto zato, ker učinkujejo. Ne glede na to, da je to trik, na katerega nas grozljivke lovijo že več kot pol stoletja, nekako v trenutkih pred ogledalom vedno čutimo napetost in strah.
Te specifične grozljive scene z ogledali so v strašljivih filmih dejansko nastavljene samo za nas. Za gledalce. Za zgodbo so tovrstne scene največkrat popolnoma nepotrebne, včasih celo nesmiselne, a kaj, ko imajo le eno zelo preprosto nalogo – da nas s hitro podobo groze izstrelijo nekaj centimetrov nad kavč. Če želite preveriti svojo odpornost proti strašenju z ogledalom, predlagamo naslednje naslove: An American Werewolf in London (1981), Poltergeist III (1988), The Omen (2006), Stir of Echoes (1999) ali pa kar grozljivka Mirror, mirror (1990), kjer ogledalo igra celo naslovno vlogo.
Če glavni junak vozi avto, se bo zgodil nalet divjadi
Trivialne stvari se v grozljivkah dogajajo samo, če bodo vodile do trenutka groze. Ko gre nekdo recimo pod prho. Ali pa, ko gre nekdo na podstrešje brskat po zaprašenih spominkih. In seveda, ko protagonist vozi. Če vozi na koncu filma, verjetno tako ali tako beži pred skorajšnjo smrtjo, v kolikor pa vozi na začetku filma, lahko stavite, da bo v naslednjih sekundah neki srnjaček utrpel posledice nespametnega prečkanja slabo zavarovane regionalne ceste.
To serijsko zbijanje divjadi v grozljivkah ni manifestacija kakšnega potuhnjenega sovraštva do Bambijeve družine, ampak je z leti le postalo nekakšno narativno pravilo, ki ga upoštevajo tako starejše kot tudi novodobne grozljivke. Recimo Train To Busan, The Voices, Cabin Fever, A Cure For Wellness in nedavna fantastična (in celo za oskarja nominirana) strašljivka Get Out.
Včasih nalet divjadi služi zgolj temu, da protagonista ustavi na njegovi poti in ga preusmeri tja, kjer se mu bo groza dejansko dogajala. Spet drugič služi le kot učinkovit strašljiv efekt. Včasih, a zelo redko, pa se ta dogodek vplete v celostno zgodbo in služi kot referenčna točka pozneje v filmu – tako kot recimo v omenjenemu Get Out. Na seznamu zbitih živali v grozljivkah pa niso zgolj sodoprsti kopitarji – včasih je to lahko tudi pes ali pa kojot, čemur smo bili priča v filmih The Invitation in The Monster.
Če se torej znajdete v grozljivki, v zavarovalno polico avtomobila vsekakor vključite nalet divjadi. Tudi če živite v mestu.
Fotografije: Profimedia
