Pričakovanje: Zasliši se uvodna skladba
Zašumi znak televizijske mreže HBO in potem sledi zdaj že tako znana kompozicija iransko-nemškega skladatelja Ramina Djawadija. Duuuuuun-duuun-dundundun-duuun-dundunduuuun. Možgani se nemudoma sčistijo vseh skrbi, pomislekov in dvomov, da bi bilo morda bolj pametno delati tisti projekt, ki se mu rok izteče jutri zjutraj. V trenutku je pomembno le eno – kaj se bo pripetilo našim junakom v Zahodnjem!
Skrb: Kaj če me kdo zmoti?
Tik preden se izteče uvodna špica, se utrne pomislek, ki po telesu požene tihi krik. Kaj če se med gledanjem pripeti kaj nujnega? Če pokliče šef, ker bodo odpustili vse, ki ne dvigujejo telefona? Če pokliče mama, ker jo nekaj tišči v prsih in bi morda potrebovala urgenco ali pa vsaj kamilični čaj? Če se oglasi zvonec in je pred vrati policija, ker …– u, začelo se je!
Zmeda: Prvi kader, možgani hitro sestavljajo koščke
Kje smo že ostali prejšnjo epizodo? Katerega segmenta se najbolj veselim? Bodo pokazali zmaje? Glej jih, zmaji! Kje pa je Sansa? Aha, saj je tu. Kaj pa Arya? Je Arya še v Zimišču? Ja, seveda je. Ampak nekdo je odšel. Kdo že? Uuuu, spet zmaji!
Romantična uteha: Pozdravljeni, moji najljubši junaki
Prevzame te pomirjujoča toplina, ko ugledaš svoje najljubše junake, ki že hitijo novim pustolovščinam naproti. Pritlikavi Tyrion nemudoma nekoga užali, da ti pričara nasmešek na usta, drzna Daenerys navduši takoj, ko se prikaže (nekako ima vedno pri roki garderobo za čisto vsako podnebje!), čedni Jon Snow (pardon, Aegon Targaryen) še vedno gleda tako mrko, ampak saj ga drugačnega niti ne bi prepoznali, mala šefica familije Mormont pa tako ali tako vedno ukrade kader. Ta prečudovita pisana druščina.
Preblisk groze: Nihče ni varen
Spomniš se, da je tole vendarle konstrukt Georgea R. R. Martina, kjer nihče od junakov ni varen. Ker se nikoli nisi zares potolažil po brutalnih koncih Eda, Catelyn in Robba Starka, razumsko odpraviš vse navezanosti na še žive like, prepričan, da tega osla ne bodo dvakrat peljali na led.
Navdušenje: Zgodilo se je!
Vsaka epizoda ponudi vsaj en bombonček. Izpolni eno dolgo pričakovanje. Staro snidenje, karmično maščevanje ali vsaj dobro namenjena opazka, ki prizemlji kakšnega arogantnega plemiča. Ko se pripeti, si zadovoljno pomaneš roke in se namuzaš ob tem sladkem navdušenju.
Jeza: Ali v tem delu ne bomo videli kakšne epske bitke?
In če slučajno vidimo epsko bitko, se pojavi tista druga jeza, ker bi po tej epski bitki radi vsaj tri ure gledali čustvene odzive vseh udeleženih in poslušali, kako spletkarijo za naslednji korak.
Strah: Bo kdo nastradal?
Epizoda gre h koncu. Kako bodo zaključili? Bodo spet naredili nekaj dramatičnega in nas ves teden pustili viseti v breznu nevednosti? Možgani hitro začnejo iskati morebitne neprijetne zaključke. Ali komu preti nenadna smrt? Hm. Morda, ampak saj ni nobene poroke na sporedu. Torej smo varni, kajne? Ojoj, zakaj gre Jon Snow sam v grobnico šest minut pred koncem epizode?! A je normalen?
Žalost: Je že konec?
Tema. Odjavna špica. Hudimana, a že? Sam pri sebi začneš tiho premišljevati, zakaj ni vsaka epizoda dolga dve uri in pol s podaljški. Nič, čim prej bo treba na kavo s prijateljem, da obnovita vse, kar smo videli, in se potem podrobno pogovorita o morebitnih razpletih za naprej. Aja, pa še na Twitter skočiš pogledat, kaj pravijo ljudje po svetu. Pa na forume. Pa na …
Naslovna fotografija: Profimedia. Animirani GIFi via GIPHY.
