6 vlog, ki so dramatično vplivale na igralce

Vsi imamo od časa do časa težak dan v službi. Tudi igralci. Zlasti kadar vloga zahteva, da naredijo več, kot je običajno predvideno. Čeprav si prav s to predanostjo pogosto prislužijo nagrade, nam pa ponudijo še posebej uživaško izkušnjo ob gledanju, igralci včasih potrebujejo mesece, da po snemanju od zahtevne vloge psihološko okrevajo. Nekaterim pa to nikoli ni uspelo.

Isabelle Adjani – Possession

Leta 1981 je igralki v tej priznani psihološki grozljivki poljskega režiserja Andrzeja Žulawskega uspelo prikazati eno od najbolj šokantnih in grozljivih scen na velikem platnu. Če filma še niste gledali, vam ga vsekakor toplo priporočam, a obenem predlagam, da imate za sceno v podzemni pri roki nekaj, s čimer se boste lahko ob najbolj grozovitih kadrih hitro pokrili čez glavo. Igralka je za impresivno odigrana lika Anne in Helen dobila nagrado Cesar, a za to tudi plačala z nekaj leti psihoterapije, preden se je otresla vseh čustvenih bremen te dvojne vloge.

Že napovednik povzroči občutke tesnobe in neugodja.

Adrian Brody – Pianist (The Pianist)

Adrian Brody je za vlogo v tej dramatični zgodovinski pripovedi o holokavstu prestal hude telesne in psihične spremembe. Da se je lahko popolnoma predal liku poljskega pianista Wladyslawa Szpilmana, je prodal avto, oddal stanovanje in izklopil telefone, nato pa se na snemalni lokaciji v Evropi popolnoma izoliral in tako poskusil izkusiti vsaj kanček groze, ki so jo doživeli Poljaki po nemški zasedbi. Za vlogo je prevzel nagrado akademije, ni pa pričakoval, da bo prepuščanje stradanju prineslo tudi nenehen občutek obupa, ki se ga je otresal še dobro leto dni po koncu snemanja filma.

Colin Firth – Kraljev govor (The King's Speech)

V z oskarjem nagrajenem filmu Kraljev govor nam Colin Firth predstavi bodočega kralja Anglije Georgea šestega. George je bil znan po izraziti govorni napaki, jecljanju, ki je v filmu predstavljeno kot nekakšna zloba, ki ždi nad bodočim kraljem. Firth se je na to vlogo temeljito pripravil. Pogledal je kopica posnetkov govorov in nastopov pravega kralja in celo najel logopeda, da mu je pomagal poustvariti govorno napako. Na koncu je jecljanje ostalo tako zacementirano v Firthovi podzavesti, da se mu je zatikalo še po koncu snemanja filma. Celo med intervjuji, kjer je potem svojo težavo razkril tudi novinarjem. Na koncu se je njegov govor vendarle prečistil, tako da smo leta 2014 akcijsko pustolovščino Kingsman lahko gledali brez jecljajočega protagonista.

Hugh Laurie – House

Vsi poznamo tega ciničnega in odrezavega zdravnika. Če ne drugače, pa zato, ker nam mnogo njegovih citatov pride prav tudi v resničnem življenju. Za vlogo so ustvarjalci sprva sicer želeli pristnega Američana in režiser je bil ob ogledu posnetkov z zvočne avdicije prepričan, da je to tudi dobil. Šele ko so Hugha Laurieja spoznali v živo, so ugotovili, da so v bistvu najeli klenega Angleža. Igralec je nato osem sezon odlično igral naslovnega zdravnika, katerega anatomski podpis je bilo teatralno šepanje in opiranje na palico. Po koncu snemanja vseh 177 epizod je Laurie opazil, da se mu nemalokrat zgodi, da še kar šepa na šibkejšo nogo (pa čeprav je med snemanjem tu in tam menjal nogo, na katero šepa, da bi se ognili morebitnim trajnim poškodbam).

Heath Ledger – Vitez teme (The Dark Knight)

Heath Ledger si je leta 2009 s svojo pretresljivo predstavo zlobneža Jokerja prislužil nagrado akademije za najboljšega igralca v podporni vlogi. Žal jo je prejel posmrtno, saj je avstralski igralec le nekaj mesecev po snemanju umrl od prevelike doze protibolečinskih in uspavalnih tablet ter tablet proti anksioznosti. Za pripravo na to prepoznavno vlogo se je igralec popolnoma izoliral v hotelski sobi in v dnevnik vsakodnevno risal pretresljive podobe iz najtemnejših globin svoje psihe. Na ta način je želel vstopiti v misli psihopata, kot je bil Joker. Številni predvidevajo, da je prav ta travmatična priprava na vlogo prispevala k njegovi smrti.

James Cromwell – Babe

Igralca bi verjetno prej prepoznali po obrazu, kot pa po imenu. Nastopal je v impresivnih hollywoodskih stvaritvah, od L.A. Confidential in Zelena milja, do Vsote vseh strahov in nedavnega Jurskega sveta. Samo pa ga leta 1995 videli tudi kot kmeta in lastnika govorečega pujska v filmu Babe. V tem filmu resda ni imel glavne vloge (ta je vendarle pripadala malemu pujsku), a ga je ta kljub vsemu popolnoma spremenila. Med snemanjem je Cromwell namreč dobil unikaten vpogled v življenje živali in njihovo dojemanje okolice, kar ga je spreobrnilo v zapriseženega vegana, ki se aktivno zavzema za pravice in dobrobit živali. V nekem intervjuju je povedal: Ko so malega pujska postavili na travo, je ta pogledal naprej v morje in potem v nebo, nato pa v trenutku zbežal. Videlo se je, da si pujsek misli: ''Dosti imam tega. Jaz grem!''.