Če ste odraščali nekje v izteku federativnega obstoja naše male državice, potem s klovni najbrž nimate kakšnih intenzivnejših snidenj. Zdi se mi, da v času stare Juge otroški rojstni dnevi in priložnostne zabave niso gostile kaj dosti klovnov. Bolj kot ne so bili rezervirani za cirkuse in kakšne specialne otroške dogodke. Danes, ko se družba čuti neznansko odgovorno, da otroke drži v permanentnem stanju evforije, ker bog ne daj, da jim za 13 sekund postane dolgčas, pa smo klovne uvozili tudi kot priložnostni element animacije za najmlajše.
Koliko lahko tu krivimo Ronalda McDonalda, maskoto verige McDonalds, je sicer vprašanje za kakšen drug deževen dan, lahko pa vseeno začnemo pri njem, kot nekakšnem zvezdniku med klovni. Ker Ronald McDonald je, vsaj v Ameriki in morda še kakšni drugi državi s podobnim povprečjem slabega holesterola na prebivalca, skorajda legendarna podoba veselega, pisanega falota, ki s poskokom in radostjo vabi otroke k slabim prehrambnim odločitvam. A kaj, ko študije kažejo, da večina otrok nima pozitivne reakcije na Ronalda. Zagata pa taka.
Hitra zgodovina klovnov
Podobe klovnov so sicer v zgodovini človeštva prisotne že tisoče let, celo vse tja do antičnega Egipta. Norčave pavlihe in klovni so se najprej uveljavili kot satirični liki, s katerimi so se norčevali iz vplivnih ljudi, zato jim je bila ves čas dovoljena nekoliko bolj široka svoboda izražanja. Vsaj dokler je vrednost njihove zabave odtehtala neprijetnost družbenih veljakov, ker včasih pot med humorističnim odrom in rabljevo sekiro ni bila prav zelo dolga.
Klovni v vsaj približno poznanem formatu so se potem začeli pojavljati nekje v 16. stoletju, ko se je tudi prvič zapisala beseda 'klovn'. Morda čisto prvič celo v Shakespearjevih zapisih, ko je v svojih igrah besedo 'klovn' uporabljal za označevanje trapastih likov. Popolnoma moderna oblika klovna, s poslikanim obrazom, živobarvno lasuljo in deset številk prevelikimi pisanimi oblačili, pa se je začela predstavljati v 19. stoletju in se je zadnjih 150 let le rahlo spreminjala.
Teror z rdečim nosom
Do tu vse lepo in prav. Ampak kdaj in zakaj smo do klovnov – vsaj nekateri – razvili težko obvladljiv odpor? Psihologija lahko, vsaj deloma, razloži ta zanimivi pojav. Empirično študijo o odporu do klovnov je nedavno tega izvedel psiholog Frank T. McAndrew in v zaključku podal, da je strah pred klovni zakoreninjen v naši čustveni dvoumnosti ob prisotnosti klovna. Povedano drugače – dejansko ne vemo, kako naj se odzovemo, če pred nami stoji ta bizarna podoba.
Študija, ki je vključevala več kot 1700 prostovoljcev, je še pokazala, da se ljudje bolj bojimo moških kot ženskih klovnov, da je nepredvidljivost pomembna komponenta neprijetnosti in da dodaten odpor sprožita še nenavaden vzorec kontakta s pogledom in neverbalna komunikacija. Slednja je pri klovnih … hja, saj veste, vse prej kot znotraj družbeno začrtanih predpostavk.
Pod črto lahko torej sklenemo, da se klovnov bojimo zato, ker njihova podoba in njihovo vedenje v nas sprožata dvoumne občutke, ki jih naši možgani ne znajo prav dobro sortirati kot zabavo ali kot grožnjo. So nadvse dvoumne pojave. Na prvi pogled so veseli, ampak ali so res? So tudi nadvse pobalinski, zato smo ob njih ves čas na preži, da nam ne zagodejo kakšne kilave fore. Čeprav vemo, da so tu, da nas zabavajo, pa preprosto ne moremo zanikati, da do njih istočasno ne čutimo tudi malce rezerviranosti. Podobno kot začutimo odpor, če se pogovarjamo z nekom, za katerega sicer vemo, da je neškodljiv, ampak oddaja neke neprijetne, čudaške vibracije.
Pennywise – utelešenje vsega zla
Podprti z znanostjo tako zdaj gledamo Tisto: Drugo poglavje (IT: Chapter Two). Zgodba se nadaljuje 27 let po prvem soočenju z najbolj grozljivim klovnom sodobnega popkulturnega nabora, ko se člani kluba luzerjev (dejansko The Losers Club) vrnejo v svoj domači kraj, da izpolnijo dolgoletno obljubo in poskušajo enkrat za vselej pokončati pošast, ki s klovnovsko podobo zvablja lokalne otroke na svoj jedilnik. Kaj dosti o zgodbi in odštekanem zaključku filma vam tule ne bodo govorili. Le to, da če želite dodobra zapečatiti svoj odpor do teh sicer tako posrečenih likov iz otroških zabav, potem je doživljanje intenzivne groze v družbi Pennywisa (kako izjemno ga upodablja Bill Skarsgard!) nadvse primeren način, da klovne dokončno in brezkompromisno uvrstite na seznam svojih fobij.
